Lastniki električnih vozil najraje polnijo doma. Ne zato, ker bi bilo domače polnjenje najhitrejše, temveč ker je najbolj udobno in praviloma najcenejše. Lastnik hiše lahko polnilnico postavi razmeroma preprosto, zgodba v večstanovanjskih stavbah pa je bistveno bolj zapletena.

"Veliko ljudi se obrne na nas, ker bi radi imeli polnilnico, a ko ugotovijo, koliko soglasij in dokumentacije potrebujejo, pogosto obupajo," pojasnjuje Jure Repe.

Garaže pod bloki: projekt lahko hitro stane 3.000 evrov

Če želi stanovalec v obstoječem bloku zakonito urediti polnilnico v skupni garaži, mora najprej pridobiti soglasje etažnih lastnikov (51 odstotkov). Nato sledi izdelava projektne dokumentacije (PZI), ki jo mora pripraviti pooblaščeni elektro projektant.

Po ocenah Repeta strošek izdelave projekta znaša od 1.500 do 2.000 evrov. Ker mora projekt vključevati tudi presojo požarne varnosti, se stroški povečajo še za približno 900 evrov. "Že samo dokumentacija lahko stane okoli 3.000 evrov, še preden je položen prvi meter kabla," opozarja.

Če lastnik želi postaviti polnilnico v svojem posameznem delu (lastna garaža), to lahko stori brez soglasja sosedov, vendar le, če ne posega v skupne dele stavbe in ne ogroža varnosti.

Zaradi tega je bistveno bolj smiselno, da se za projekt odloči več stanovalcev hkrati. Če si stroške razdelijo med šest ali več uporabnikov, začetna investicija postane precej bolj znosna.

Dobra novica je, da država za tovrstne projekte trenutno omogoča subvencije, ki lahko pokrijejo več kot polovico stroškov.

Tehnologija ni težava

Po besedah Jureta Repeta se pogosto ustvarja vtis, da električni avtomobil doma nujno potrebuje zmogljivo 22-kilovatno polnilnico. V resnici večina uporabnikov tega ne potrebuje.

"Za nočno polnjenje je pogosto dovolj že 3,7 kilovata. Če avto stoji priklopljen deset ali dvanajst ur, je to za večino dnevnih potreb več kot dovolj," je poudaril Repe. 

Pri starejših objektih je sicer treba preveriti stanje električne napeljave, debelino vodnikov in ustreznost zaščit, vendar tehnične rešitve obstajajo praktično za vse vrste objektov.

Ko parkirišča pripadajo stanovalcem

Poseben izziv predstavljajo soseske, kjer imajo stanovalci v lasti zunanja parkirišča. Takšnih primerov je v Sloveniji veliko, med drugim tudi v večjih ljubljanskih naseljih. Teoretično bi lahko stanovalci del parkirišč namenili električnim vozilom in postavili skupne polnilnice, ki bi jih uporabljalo več uporabnikov.

V praksi pa se pogosto zaplete že pri vprašanju, kdo bo odstopil parkirno mesto. "To je eden največjih problemov. Tehnično ni težko postaviti dveh polnilnic za več parkirnih mest, težava je doseči dogovor med stanovalci," pojasnjuje Repe.

Za dve javno dostopni polnilnici s skupno močjo okoli 22 kW je po njegovi oceni treba računati na približno 10.000 evrov investicije. V ta znesek so vključeni projektiranje, nov priključek, izkopi, kabli, gradbena dela in sama polnilna infrastruktura.

Če se strošek razdeli med 40 stanovanj, bi posameznega lastnika obremenil za približno 250 evrov.

Kjer je lastnik občina, bi morale pobudo prevzeti občine

Drugačna je situacija na parkiriščih, ki so v lasti občin. Tam stanovalci sami praviloma ne morejo postavljati infrastrukture, zato je pobuda odvisna predvsem od lokalnih skupnosti. Po mnenju Jureta Repeta številne občine za zdaj še niso dovolj aktivne.

Kot primer izpostavlja večja blokovska naselja, kjer živijo tisoči prebivalcev, javnih polnilnic pa praktično ni. "Če želimo električno mobilnost približati ljudem v blokih, morajo občine začeti razmišljati bolj dolgoročno in na teh območjih zagotoviti osnovno infrastrukturo," je prepričan Repe.

Priložnosti za to so tudi zaradi aktualnih razpisov. Evropska sredstva namreč omogočajo sofinanciranje javnih polnilnic z več deset tisoč evri na posamezno lokacijo.

Največja ovira je psihologija

Čeprav se pogosto govori o tehničnih omejitvah in stroških, Repe meni, da je največja ovira predvsem psihološka. Stanovalci se najpogosteje bojijo treh stvari:

• da bodo polnilnice požarno nevarne,
• da jih bo investicija preveč stala,
• ali pa da bodo plačevali nekaj, česar sami ne potrebujejo.

"Veliko ljudi reče: jaz električnega avtomobila nimam, zakaj bi to plačeval. Podobno kot pri fasadi ali balkonih pa gre tudi tukaj za skupno infrastrukturo, ki povečuje vrednost nepremičnine in koristi celotni skupnosti," je še poudaril Repe. 

Kako so to rešili v tujini? Bomo vzeli skandinavski model?

Po mnenju Repeta bi država lahko največ naredila s poenostavitvijo postopkov. V nekaterih skandinavskih državah imajo lastniki stanovanj pravico do postavitve polnilnice, če je izvedena skladno s predpisi. Sosedi jim tega ne morejo preprečiti zgolj zato, ker se z idejo ne strinjajo.

"Pri nas je največji problem prav to, da lahko posameznik želi investirati svoj denar in urediti polnjenje, pa ga pri tem ustavi birokracija ali nasprotovanje drugih," je podčrtal naš sogovornik. 

Po ocenah strokovnjakov bo število električnih vozil v prihodnjih letih še naprej raslo. Če želimo, da električni avtomobil postane realna izbira tudi za ljudi, ki živijo v blokih, bo treba pospešiti gradnjo polnilne infrastrukture tam, kjer danes najbolj manjka – v večstanovanjskih soseskah.

Tehnologija obstaja, denar za del investicij zagotavljajo subvencije, ostaja pa vprašanje, ali bodo država, občine in stanovalci pripravljeni narediti naslednji korak. Za zdaj se zdi, da največja ovira niso kabli in polnilnice, temveč dogovori med ljudmi.

dezurni@styria-media.si