Prve so na vrsti popolne navdušenke. Še preden se lahko podajo na pot pridobivanja vozniškega dovoljenja, sanjajo o tem, kam vse se bodo podale, kdo bo šel z njimi na prvo vožnjo, in kakšne pustolovščine jih čakajo. Vse manjše ovire, ob katere se spotaknejo na začetku učenja, jih le še dodatno spodbodejo. Ko v roki držijo roza papir, se življenje voznic začne in navdušenje je še večje.

Druge so navdušenke, ki jih prvo navdušenje hitro mine. Tudi one sanjajo o vožnji, o avtomobilu in vsem okrasju, ki ga bodo stlačile vanj. A zanje se učenje ne začne tako optimistično. Prve težave se vlečejo predolgo in samozavest pada. Kljub temu, da pridejo do cilja, potrebujejo kar nekaj časa, preden v vožnji začnejo uživati.

Potem so tu tiste, ki se nerade odločijo za omenjeni korak, ali pa jih v to potisnejo ljudje okoli njih. Spoznavanje s sklopko in menjalnikom je zanje mukotrpen proces, ki ga včasih želijo same prekiniti. Obupovanje je del začetka procesa, ki pripelje do občutka osamosvojitve. Po nespodbudnem začetku se počasi ogrejejo za stvar in jemljejo to kot nekaj, kar znajo, zmorejo in počasi postane del njih.

Nekaterim vožnja ne diši, še preden z njo začnejo in se z njo ne spoprijateljijo. Nikoli. Vedo da obstaja, vedo, da lahko, a se le redko odločijo, da sedejo za volan. Vožnja ni in ne bo njihova najboljša prijateljica, prav tako pa se najverjetneje nerade spominjajo dni v avtošoli.

Seveda se najde še cela kopica drugih žensk. Navdušenk, ki po opravljenem izpitu le redko sedejo za volan in pesimistk, ki kasneje vožnjo nepopisno vzljubijo. Na cesti jih je treba znati prebrati in kot vedno imeti oči na pecljih in previdnost v nogah.