Prve so na vrsti popolne navdušenke. Še preden se lahko podajo na pot pridobivanja vozniškega
dovoljenja, sanjajo o tem, kam vse se bodo podale, kdo bo šel z njimi na prvo vožnjo, in kakšne
pustolovščine jih čakajo. Vse manjše ovire, ob katere se spotaknejo na začetku učenja, jih le še
dodatno spodbodejo. Ko v roki držijo roza papir, se življenje voznic začne in navdušenje je še
večje.
Druge so navdušenke, ki jih prvo navdušenje hitro mine. Tudi one sanjajo o vožnji, o
avtomobilu in vsem okrasju, ki ga bodo stlačile vanj. A zanje se učenje ne začne tako optimistično.
Prve težave se vlečejo predolgo in samozavest pada. Kljub temu, da pridejo do cilja, potrebujejo
kar nekaj časa, preden v vožnji začnejo uživati.
Potem so tu tiste, ki se nerade odločijo za omenjeni korak, ali pa jih v to potisnejo ljudje
okoli njih. Spoznavanje s sklopko in menjalnikom je zanje mukotrpen proces, ki ga včasih želijo
same prekiniti. Obupovanje je del začetka procesa, ki pripelje do občutka osamosvojitve. Po
nespodbudnem začetku se počasi ogrejejo za stvar in jemljejo to kot nekaj, kar znajo, zmorejo in
počasi postane del njih.
Nekaterim vožnja ne diši, še preden z njo začnejo in se z njo ne spoprijateljijo. Nikoli.
Vedo da obstaja, vedo, da lahko, a se le redko odločijo, da sedejo za volan. Vožnja ni in ne bo
njihova najboljša prijateljica, prav tako pa se najverjetneje nerade spominjajo dni v avtošoli.
Seveda se najde še cela kopica drugih žensk. Navdušenk, ki po opravljenem izpitu le redko
sedejo za volan in pesimistk, ki kasneje vožnjo nepopisno vzljubijo. Na cesti jih je treba znati
prebrati in kot vedno imeti oči na pecljih in previdnost v nogah.
9
ogledov
Pot do roza dokumenta
Za volanom najdete kopico različnih žensk in z njimi se je v prometu treba spoprijeti. Razlike se kažejo že, ko je treba iti v avtošolo in na koncu (v večini primerov) iz nje.