Na morje smo se nekoč vozili v fičkotih in stoenkah - ter preživeli. Skoraj vsakdo, ki je v 70. ali 80. letih hodil na Jadran, zna povedati o prav posebnih dogodivščinah, ki so se s takratnimi avti dogajale na poti proti jugu. Najprej je šlo za velik izziv, kako oziroma predvsem kam stlačiti vse potrebno, vključno s hrano in otroki. Slednji so na zadnji klopi marsikdaj dobesedno sedeli na prtljagi, otroških sedežev tako ali tako nismo poznali. Veliko avtov je s seboj vleklo prikolice.
Do roba in čez nabiti avti so z odprtimi okni v vročini sopihali proti morju čez klance in doline takratnih magistralk. Veliko jih je zaradi preobtežitve vsaj enkrat na poti zakuhalo ali imelo gumidefekt.
Avti s 70 in več 'konji' so delovali kot prave rakete oziroma so bili rezervirani praviloma za domačo elito, gastarbajterje in nemške turiste. Še najmanj so se starši sekirali glede vprašanja, kolikokrat bo treba po poti točiti bencin in koliko bo to stalo.
Tudi takrat so bile kolone dolge in potrebnega je bilo še veliko več potrpljenja kot dandanes. Na poti je bilo moč videti vsaj kakšno nesreče zaradi živčnega prehitevanja ali utrujenosti. Prihod na cilj je bil velik dogodek! Največkrat je bilo to nekje v Istri, Umag z okolico je sploh veljal za tipično morsko destinacijo.
Spomnimo znova, da je fičko v dolžino meril 3,3 metra, stoenka pa manj kot 3,9 metra. Katrca je bila še krajša, lada riva pa s svojimi 4,1 metra že pravi velikan.
Kako velik izziv je nekaj desetletij kasneje oditi na morje z novodobnimi električnimi malčki?
Primerjave z novodobnimi avti in načinom potovanja po avtocestah s takratnimi časi so domala nemogoče. Danes je hitreje, je udobneje in varneje. Razen - tako menijo mnogi - , če se na pot odpravite z majhnim električnim avtom. Veljajo za (pre)majhne, (pre)počasne, s (pre)kratkim dosegom. V ljudski zavesti je, da lahko z električnim avtomobilčkom križarimo kvečjemu po mestu in njegovi okolici, na vsak način pa nikoli dlje kot 30 kilometrov od supermočne polnilne postaje.
Da bi šli z njimi iz centra Slovenije vse do morja, po možnosti še čez hrvaško mejo? "Ni šans! Nekoč smo vsakih 50 kilometrov čakali, da se ohladi pregret blok motorja, danes pa naj podobno čakamo na polnilni postaji? In kam stlačiti vse potrebno za na pot, vključno z otrokom na zadnji klopi?"
Izziv sprejet. S kolegi iz medija Avtofokus smo dobili ključe treh malih električnih avtov: citroën ë-C3, dongfeng box in hyundai inster. Vsi trije tako po ceni kot velikosti sodijo v vstopni razred, skupaj z državno subvencijo in ugodnim financiranjem se zdijo stroškovno na dolgi rok prav razumna izbira, še posebej ob izpolnjenem pogoju domačega polnjenja. Najcenejši med njimi ë-C3 je s subvencijo na voljo od 16.790 evrov naprej, box od 17.700 evrov, inster pa od 18.100 evrov.
Ker smo želeli preseči mit o njihovi neuporabnosti za daljšo pot, smo nameravali z njimi priti iz Ljubljane do Umaga na Hrvaškem in nazaj. V enem dnevu. S seboj smo želeli vzeti vse, kar bi povprečnemu paru ali mladi družini prišlo prav na krajših počitnicah: dva kovčka, kopalne rekvizite, stole za na plažo, senčnik, otroški sedež …
Test nalaganja
Ob pogledu na naš kup prtljage smo pričakovali, da bomo vse lahko spravili le v boxa, ki edini preseže štiri metre v dolžine, njegovih 326 litrov prtljažnika pa tudi ni tako malo.
A sta nas prijetno presenetila tudi ostala dva. Citroën je znova dokazal, da izdeluje prostorsko zelo domišljene avte, kjer litri na papirju (310 l) ne povedo vsega.
Na zunaj najmanjši med trojico inster pa ima trik s pomično zadnjo klopjo. Če je ta potisnjena skrajno naprej, je prtljažnik velik kar 357 litrov, vendar v tem primeru na račun prostora za noge tistega v drugi vrsti. Z nekoliko prilagajanja pa je tudi insterjev prtljažnik pogoltnil veliko, a spet ne vse.
Proti morju z maksimalno hitrostjo
Iz Ljubljane proti morju smo krenili po avtocesti z napolnjenimi baterijami, zjutraj nekaj minut po deveti uri. Dogovor je bil, da se več čas držimo zgornje omejitve hitrosti oziroma glede na prometno gnečo. Torej, če je le mogoče, klasičnih 130 km/h, tudi po vrhniškem klancu. Vsi trije imajo zelo podobno neto kapaciteto baterije okoli 40 kWh.
Avtoceste so za električne avte najhujši test, kjer se obljubljeni doseg lahko hitro prepolovi, še posebej pri manjših skupnih kapacitetah. Zaradi razlik v kapaciteti baterij, pogonski moči in upravljanju z energije smo bili sicer pripravljeni na določen razkorak v porabi našega trojčka, vseeno pa smo samozavestno pričakovali, da bomo do Umaga vsi prišli na en mah. Pričakovali pa smo tudi, da bo treba dopolniti baterije na povratku.
Pot proti Umagu je minevala povsem običajno, a električnemu avtu primerno udobno zaradi hipnega navora pri pospeševanju in izkoriščanja regeneracije za zaviranje.
Najbolj napreden glede pogona in udobja se je v praksi izkazal hyundai inster (71 kW, baterija neto 39 kWh). Njegovi asistenčni sistemi delujejo najbolj prepričljivo, tudi vozne lastnosti so kljub ozki postavi in majhnim kolesom zelo dobre za mali avto, udobje razmeroma prav dobro. Izkorišča številne napredne rešitve iz svojih večjih električnih bratov, na primer obvolanske ročice za stopenjsko nastavljanje stopnje regeneracije.
Najbolje delujejo tudi pomožni sistemi, še posebej sem cenil učinkovito hlajenje v razgretem dnevu. Fizične tipke olajšajo upravljanje, z dolgim pritiskom na volanski gumb na hitro utišam tudi opozorilo za hitrost.
Pri insterju mi je bil všeč tudi vmesnik infozabavnega sistema, ki je dovolj enostaven in se hitro poveže s telefonom. Hyundaijev malček je po pravici vzbudil veliko zanimanja in odobravanja v javnosti, saj je hkrati majhen in velik.
Kakšne potrebe po ustavljanju praktično ni, vseeno sledi kratek postanek pri Postojni, da si izmenjamo avte in podelimo prve izkušnje s porabo. Ta se je na avtocesti vrtela okoli 20 kWh/100 km.
Avtocesta je bila hitro za nami, sledil je vzpon iz Kopra čez Šmarje, kjer naših e-avtov nismo nič varčevali pri prehitevanju počasnejših in večjih vozil po pospeševalnem pasu. Še nekaj kilometrov spusta in že smo prečili Dragonjo, ki je bila nekoč 'samo' reka, danes pa je državna meja med državama. Najbolj racionalna pot od tu do Umaga poteka skozi Buje, paziti pa je treba na več modernih samodejnih radarjev, ki bdijo nad obnašanjem voznikov skozi naselja.
Citroën ë-C3 (83 kW, baterija neto 43,8 kWh).je avto, s katerim znamka išče kompromis med uporabno tehnologijo in racionalnostjo. To ji je po mojem zelo dobro uspelo, saj gre za odličen vsakdanji avto, namenjen za številne skoke sem in tja, pobiranje družinskih članov, opravljanje nakupov in tudi izlete.
Čeprav je imel od trojice pri prvem postanku največji upad napolnjenosti baterije, pa ni bilo dvoma o tem, ali bo uspel priti do Umaga. Bo pa izkušen voznik prepoznal, da so pri matičnem koncernu pri izgradnji in prilagoditvi platforme sprejeli kakšen kompromis več od prej opisanega korejskega konkurenta. Vžig poteka s klasičnim ključem z rezilom, voznikov zaslon nudi le osnovne informacije, med katerimi ni niti povprečne porabe, nadzora nad EV funkcijami in polnjenjem praktično ni, dodatnih nastavitev na osrednjem zaslonu bolj za vzorec.
Asistenčni sistemi so korektni, vendar delujejo manj prepričljivo od insterjevih, za izklapljanje pomagal je treba brskati po sredinskem zaslonu. Za veliko ljudi pa je zelo močna plat malega električnega citroëna njegova zunanja in notranja oblika, izbrani materiali in majhni detajli, ki pogrejejo srce. Skratka najbolj čustven med vsemi tremi. Kljub mehkobi podvozja je presenetljivo stabilen v naglih manevrih.
Napoved Googla se je izkazala za povsem realistično, kljub kar gostemu prometu smo bili po dveh urah in slabih 140 kilometrih po startu v Ljubljani že parkirani ob umaški rivieri. Citroën ë-C3 je imel še 48 odstotkov preostale energije v bateriji, hyundai inster 53 odstotkov, dongfeng nammi box pa največ, 56 odstotkov. Vsi trije so torej povsem brez težav in s potovalnimi hitrostmi, ki so primerlje klasičnim avtom, udobno pripeljali nas in prtljago na morje. Hkrati pa ohranili energije še za kar nekaj lokalnih izletov.
Nazaj domov po stari magistralki
Naš "dopust" v Istri je trajal tako kratek čas, da se ni splačalo niti odpreti embalaže s sončno kremo. Glede na prometno napoved smo raje čim prej pobrali električna šila in kopita nazaj proti Ljubljani. Le da smo tokrat želeli še bolj pristno doživeti nekdanje 'fijakanje'. Avtocesti smo se v celoti izognili ter proti prestolnici Slovenije zavestno izbrati staro magistralko.
Dongfeng box (70 kW, baterija neto 42,2 kWh) je med trojico izstopal najprej zato, ker je bil največji, pa tudi zaradi svojega kitajskega porekla. Zabaven mehkoben videz zunanjosti zna presenetljivo dobro prenesti tudi v notranjosti s svojstvenim pristopom glede izbire materialov in njihovim videzom. Je presenetljivo prostoren avto, tudi za zadnje potnike. Zanimiv je tudi glede opremljenosti, ker je že v vstopni opremi vključenih veliko pomagal, od radarskega tempomata do hlajenja voznikovega sedeža.
Se pa med vožnjo izkaže, da so razvojniki kakšno fazo preizkušanja preskočili, prav bi prišlo kakšno fizično stikalo več. Sistem s kamero za nadzor zbranosti dela voznika nervoznega, za izklop motečih asistenčnih sistemov je treba na začetku vsake vožnje globoko v menije. Podpovprečna je učinkovitost klimatske naprave. Infozabavni sistem je ljubek, a za evropske navade zelo okrnjen. Že možnost klasičnega zrcaljenja telefona bi rešilo dan.
Pogon sicer ne nudi bliskovitih pospeškov, se je box izkazal za zelo učinkovitega. Manj prepričljivo deluje podvozje z nenatančnim krmarjenjem. Med trojico ima tudi najbolj počasen polnilec za AC polnjenje.
Zaradi goste gneče smo se najprej zaobšli Šmarje in izbrali daljšo, a tokrat hitrejšo pot mimo Portoroža in Izole, nato pa čez Dekane na klasični vzpon prek Črnega kala. Stara cesta je bila skoraj prazna, srečevali smo skorajda le motoriste in - kako zabavno - zastavo 750, kmalu zatem pa še zastavo 101. Slednja je sicer stala ob cesti, lastnik se je zaskrbljeno sklanjal podnjo.
Prav zabavno je bilo voziti po odsekih danes zelo dobro vzdrževane ceste in razmišljati, kako počasi po polžje je nekoč šlo po njej.
Najhitrejša polnilnica med LJ in KP je v obrtni coni
Od morske obale do Postojne se je treba povzpeti na 550 metrov nadmorske višine. Nekje okoli Senožeč, ko je bilo pred nami še okoli 90 kilometrov poti, smo sprejeli odločitev, da opravimo polnilni postanek, saj bi bilo tveganje, da ostanemo brez energije, preveliko.
Predvsem je bila kritična baterija citroëna. Zato smo se ustavili na polnilnici v obrtni coni pri Postojni, ki s svojimi 180 kW edina omogoča tako hitro polnjenje izven, pa tudi na avtocesti med Ljubljano in Koprom. Kar povedno glede slabega stanja polnilne infrastrukture na naši osrednji prometni žili.
Baterija citroëna je s 14 odstotkov hitro porasla na 66, insterja pa smo v dobrih desetih minutah z 22 dopolnili na 41 odstotkov, kar je več kot zadostovalo za pot v Ljubljano. Dongfeng box je imel v Postojni še 26 odstotkov. Čeprav smo ga želeli polniti, se nikakor ni želel povezati s polnilnico, pri čemer smo dokazano izključili možnost napake v RFID kartici. Ni nam preostalo drugega, kot da smo boxa izkoristili kot poskusnega zajčka, da je mogoče z enim zamahom pokriti pot do Umaga in nazaj v Ljubljano.
To nam je uspelo po zaslugi reliefa, saj se je pot na tem odseku proti Ljubljani spustila za dobrih 200 višincev, avti pa so vmes lahko veliko vozili brez obremenitve na zgornji meji omenjitev ali pa celo pod rekuperacijo. Box in citroën ë-C3 sta za ta del poti do izhodišča v ljubljanskem BTC porabila le trinajst odstotkov energije, inster celo samo deset. Box, ki ga edinega nismo polnili med potjo, je imel na koncu še 13 odstotkov energije v bateriji.
Naš izračun je pokazal, da bi pot do cilja na izhodišču brez vmesnega polnjenja zmogla tudi inster in ë-C3. Prvi bi le za odstotek zaostal za boxom in je torej glede na velikost pričakovano najbolj učinkovit. Po moči motorja najmočnejši ë-C3 bi na cilj prišepal z enim odstotkom preostanka napolnjenosti baterije.
Te ugotovitve so bile tudi v skladu s tovarniškimi številkami, po katerih ë-C3 porabi največ tako na papirju kot v praksi, box je nekje vmes, inster pa najboljši. Glede odstopanj med tovarniško in realno porabo lahko sklepamo, da ima ë-C3 najmanj učinkovito rekuperacijo, inster pa najbolj. Zelo lepo se tudi vidi, da na avtocesti električni avti porabijo daleč največ energije, na regionalkah sploh ob vožnji navzdol in v mestu pa bistveno manj.
Naša opažanja
Bi torej lahko vsi trije "fičo" električni avti zmogli pot iz Ljubljane do Umaga in nazaj v enem zamahu?
Vsaj do Umaga brez najmanjših težav, glede na rezultat preostanka energije bi se lahko v enem zamahu po avtocesti odpravili na pot tudi iz bolj oddaljenih delov Slovenije, pa še bi ostalo energije za nekaj klasične rabe ob morju. Dongfeng box se je v tej kategoriji izkazal kot najboljši, čeprav sta tudi ostala dva dokazala svojo raznovrstnost.
Če bi avto v Umagu zgolj čakal na vrnitev, bi sicer pot v teoriji vsaj z boxom in insterjem lahko res opravili samo z enim polnjenjem, a bi večina ljudi želela tudi nazaj iti po avtocesti, na kateri je poraba v klanec primerno večja. Realno se torej vsaj delni dopolnitvi energije pred povratkom ne bi izognili. Ob tem je treba vedeti, da je polnjenje na hitrih polnilnicah pri malih avtih precej počasnejše kot pri pravih potovalnih električnih avtih. Tudi počasno polnjenje je pri teh avtih res počasno. V primeru odločitve za nakup je možnost nočnega polnjenja na domači vtičnici eden glavnih pogojev.
Naš izlet iz središča Slovenije do hrvaškega morja je pod črto dal nekaj konkretnih odgovorov:
- Da, z malimi električnimi avti je prav enostavno in udobno iti na klasično počitniško pot ter nazaj brez kakšnih kompromisov glede hitrosti.
- Ne, vožnja z malimi e-avti si ni v ničemer podobna z nekdanjim cijazenjem v stoenkah in fičkotih.
- Da, sodobni električni malčki zagotavljajo dovolj prostora, da je mogoče vzeti s seboj vso klasično prtljago za par ali manjšo družino in še kaj čez.
- Da, nekje na poti ali pa že na vmesni destinaciji bo treba za brezskrben povratek imeti v mislih postanek na delujoči polnilnici.
- Ne, žoga za kratkočasenje med hitrim polnjenjem sploh bila potrebna.
Saj je lepo napisal, vumag in nazaj v enem dnevu ker je večina časa na kablu. bwuga mati. in to …
Vauuu, kakšna reklama. Kaj ne bi raje testirali te poti s fičkom, 2 odrasla, 2 otroka 6 in 10 let, …
blayo... pa tebi gre dobro, celo odlično, kmalu boš imel 99,99 % vseh komentarjev tukaj. dej se malo pomiri in …