Vodilo in glavni cilj podjetja General Motors/Opel pri razvoju komunikacijskega sistema C2C (car-to-car ali vehicle-to-vehicle) je bilo voznike opozoriti na morebitno nevarnost drugih vozil. Vozila, opremljena s to tehnologijo, lahko komunicirajo med seboj in si izmenjujejo informacije, denimo o položaju in hitrosti. Vozniki so vnaprej opozorjeni, če se je na mestu, ki je slabo vidno oziroma ga ni mogoče videti, ustavilo drugo vozilo ali če bo to vozilo zapeljalo v isto križišče kot oni.



"Vožnja je zelo kompleksno opravilo. Vedeti, kje je drugi voznik in kam je namenjen, je enako pomembno kot imeti nadzor nad svojim vozilom," pravi Hans-Georg Frischkorn, izvršni direktor podjetja Global Electrical Systems, Controls and Software. "S tehnologijo komunikacije med avtomobili smo povečali voznikovo zavedanje okolice ter posledično izboljšali varnost na cesti, brez uvajanja motečih elementov in zmanjšanja ravni nadzora. Šesti čut voznike obvešča o dogajanju okoli njih in jim tako pomaga preprečiti nesreče ter izboljšati pretok prometa."

Strojno opremo sestavljajo mikroprocesor, sprejemniki GPS (globalni sistem za pozicioniranje) in moduli brezžičnega omrežja. Vozila lahko vzpostavijo komunikacijo na medsebojni razdalji nekaj sto metrov in izmenjajo informacije, kot so lokacija, hitrost, pospešitev in smer vožnje. Danes je vozila mogoče opremiti z več varnostnimi tipali, vključno z radarskimi tipali, ki so povezana z napravami za merjenje hitrosti, sistemi za pomoč pri menjavanju voznih pasov ali tipali za zaznavanje objektov v mrtvem kotu avtomobila.



Inženirji so predstavili prednosti nove tehnologije z vrsto praktičnih vaj. Več funkcij pomaga preprečiti trčenja v zadnji konec drugih vozil, ki se dogajajo vsakodnevno zaradi slabe vidljivosti, vijugastih cest ali krajših trenutkov zmanjšane osredotočenosti voznika. Sistem na primer opozori voznika o mirujočem vozilu na cesti, še preden ga ta lahko vidi (denimo za zavojem). Glede na okoliščine sistem ta opozorila posreduje vizualno, zvočno ali z vibriranjem voznikovega sedeža.

V drugem primeru sistem, ki opozarja na nevarnost trčenja, poveča varnost ob približevanju križiščem. Čeprav se voznika med seboj ne vidita, sistem vnaprej zazna nevarnost trčenja in opozori oba voznika, da morata posredovati, na primer z zaviranjem. Tudi območja, kjer se izvajajo cestna dela, ali interventna vozila lahko pošiljajo signale voznikom, če je vozni pas zaprt ali je treba izprazniti vozišče.



GM/Opel je to tehnologijo namenoma zasnoval na cenovno ugodnih in preizkušenih sestavnih delih in ji tako omogočil, da lahko postane standardna oprema v številnih vozilih. Druga možnost bi bili izjemno dragi visokotehnološko razviti sistemi samo za peščico avtomobilov, vendar kot pravi Hans-Georg Frischkorn: "GM/Opel je bil vedno predan demokratizaciji inovacij. Naši C2C-sistemi (komunikacija med avtomobili) so dostopni in imajo veliko možnosti, da bodo uporabljeni v vseh razredih vozil. To je zelo pomembno, ker takšni kooperativni sistemi postanejo učinkovitejši, ko je z njimi opremljenih več vozil."