PLUSI, MINUSI |
Plusi: oblika, športno udobje, zmogljivosti, vgrajena varnost. Minusi: hrup v višjih vrtljajih, podiranje zadnje klopi, obilica tipk |
Na zunaj spremembe nove generacije pri 4,73 metra dolgem in 1,84 metra širokem vozilu delujejo evolucijsko, a hkrati še bolj dinamično. V ospredju so ostre linije, najsi avtomobil opazujemo spredaj, od strani ali zadaj, svetila in kljuke so zlite s pločevino, celotna silhueta deluje nizko (1,44 metra), športno.
Ob vstopanju najprej pade v oči in uho lahkotno zapiranje vrat. Notranjost je precej bolj spremenjena. Viden je precejšen korak naprej v kakovosti in ergonomiji, avtomobil ima v primerjavi s starim accordom veliko več "duše".
Umestitev za volan je lahko najti, usnjeni sedeži so športno udobni in prilagodljivi v vse smeri, prostora je dovolj. Zadaj se občutek udobja nadaljuje, le za visokorasle potnike bo prostora prej začelo zmanjkovati.
Volan je pohvalno manjši od starega "vretena", na njem je obilica tipk, zato je desna roka kmalu le še redko segala po tipkah na osrednji konzoli. Ta je po Hondino razgibana, dvobarvna in iz kakovostnih materialov, moti pa preobilica tipk, ki zahtevajo nekaj privajanja. Klimatska naprava in avdio sistem sta zmogljiva, nad osrednjo konzolo je zaslon informacijsko-navigacijskega sistema in kamere za vzvratno vožnjo. Merilniki so všečni in lahko berljivi, na zaslonu v njihovi sredini se kažejo vitalne informacije, tukaj sta tudi puščici, ki svetujeta, kdaj velja prestaviti v višjo ali nižjo prestavo.
Za prtljago slabše poskrbljeno
Prtljažnik je s 460 litri bolj povprečno razkošen, zmoti neobdelanost vrat. Razočara tudi
zlaganje zadnjih sedežev, ki je daleč od uporabnosti v jazzu ali civicu. Vsakič je namreč treba
najprej sprostiti vzvoda z zadnje strani, šele nato spredaj. Tudi podrta sedeža puščata visok
rob.
Cesta je njen dom
Voznik se z accordom seveda najbolje počuti v gibanju, kjer avtomobil deluje lahhkotno in
ustrežljjivo. Podvozje z dvojnimi prečnimi vodili spredaj, z večtočkovnim vpetjem zadaj in s
spremenljivo delujočimi blažilniki dovoljuje veliko športnih, še vedno pa tudi udobnih kilometrov.
Volanski mehanizem je zelo neposreden, podatki s cestišča pravšnji, lega zahvaljujoč nižjemu
težišču in širšemu koloteku nevtralna tudi v neživljenjskih situacijah, zavore na platiščih
doplačljivih dimenzij 225/45 R18 so zanesljive.
Dodelani 2,4-litrski bencinar ima odslej na zalogi prepričljivih 148 kW, ki sicer do izraza, tipično za Hondo, pridejo šele pri zelo visokih vrtljajih (7.100). Vseeno pa motor prek 234 Nm navora omogoča tudi umirjeno vožnjo brez pogostega pretikanja športno kratke in hitre prestavne ročice z zelo dobro izračunanimi razmerji. Nad delovanjem štirih valjev bdi obilica elektronike, ki v praksi poskrbi, da se moč na prednji kolesni par pretaka zvezno in s kar najboljšim izkoristkom.
Do prve stotice avtomobil potrebuje 7,8 sekunde, merilnik hitrosti se ustavi pri številki 227. Pri višjih hitrostih neprijetno preseneti glasnost motorja. Poraba se je na testu gibala okoli devetih litrov, ob priganjanju hitro skoči čez dvomestno številko.
Accorda pri organizaciji EuroNCAP sicer še niso razbili, vseeno pa ga glede na vgrajena pomagala lahko nedvomno uvrstimo med najvarnejše sodobne avtomobile. Običajnemu ESC (VSA po Hondino) dela družbo EPS, ki voznika s krmilnimi impulzi opomni, v katero smer naj zavije, ko avtomobil zgublja stik s podlago. Radarski tempomat ima funkcijo CMBS, ki pomaga zavirati avtomobil skoraj do zaustavitve brez posredovanja voznika, tukaj je tudi sistem LKAS, ki prek navora v krmilu in piskanja preprečuje nenapovedano menjavanje voznega pasu. Serijski je še sistem TSA za vleko prikolice. Vendar je obilica tehnologije lahko tudi dvorezen meč, saj je predvsem na začetku potrebnega kar nekaj privajanja in raziskovanja. Pri tem je v pomoč priročnik na kar 628 straneh.
Tudi po ceni visoko
Accord ima veliko adutov, ki pa jih želi tudi dobro unovčiti. Cena testnega vozila se je
povzpela na 35.225 evrov, še en dokaz več, da premium razred ne more biti le domena Nemcev. Po
videnem in okušanem upravičeno.