Kubanska prestolnica je eno od najstarejših mest, ki so jih v Ameriki ustanovili Evropejci – začelo se je leta 1515. Zgodovina Havane je burna. Podobno kot druga obalna mesta so tudi Havano obdali z zidovi, ki so jo varovali pred pirati in drugimi sovražniki. V 18. in 19. stoletju je bilo mesto bogato, cvetoče in moderno, dolgo časa je imela celo vzdevek "Pariz Karibov". V 20. stoletju so španske kolonialiste zamenjali Američani. V 30. letih so kot gobe po dežju rasli razkošni hoteli, kazinoji in nočni klubi. V 50. letih so se v Havani zabavali Frank Sinatra, Ava Gardner, Marlene Dietrich, Gary Cooper in Hemingway.

Po letu 1959 je vse drugače
Leta 1959 so se Kubi zgodili revolucija, Fidel Castro, Che Guevara in nacionalizacija. Američani so odšli, diktator Fulgencio Batista je pobegnil, sledil je ameriški embargo ... In začeli so se slabi časi za Havano. Blišč petdesetih je izginil. Denarja za vzdrževanje mesta ni bilo, stari del mesta je začel hitro propadati – hiše so se zares rušile, tlak na ulicah je počasi izginjal, kolonialne palače in cerkve so životarile. Šele malo pred iztekom tisočletja so se kubanske oblasti zganile in se začele zavedati, da je staro mestno jedro treba ohraniti, saj se sicer Kuba lahko za turiste obriše pod nosom. Obnova poteka počasi. Najprej so polepšali tiste ulice in trge, kjer se sprehaja največ tistih, ki so prišli pogledat "zadnjo komunistično trdnjavo".

Kubance čaka v Havani še veliko dela, a mesto je drugačno ravno zaradi zgodovinskih dogodkov, ki so pustili svojo sled. In najmočnejša je ravno tista, ki so jo pustila desetletja Castrovega vladanja. La Habana Vieja (Stara Havana) je od leta 1982 na Unescovem seznamu zaščitene svetovne dediščine in tako opozarja Kubo na nujnost varovanja arhitekturne in zgodovinske dediščine v prestolnici.