Včasih je bil grand tour – mladi in premožni Evropejci in Američani so tedne, mesece in celo leta potovali po najznamenitejših mestih Evrope. Stoletja kasneje se grand tour dogaja tudi na morju. Veliko modrino se opazuje z velikih in vse bolj razkošnih ladij in vedno več je "križarjev", ki jih prva izkušnja tako očara, da se vedno znova s kovčkom v roki znajdejo na ladijskem krovu.

Na križarjenja že dolgo ne hodijo le zaročenci, mladoporočenci in upokojenci. In križarjenje že nekaj časa ni nekaj nezaslišano dragega. Če imate radi morje in če organizacijo potovanja brez slabe vesti prepustite drugim, bo sprostitev na ladji – plavajočem hotelu – popolna. Že za dobrih petsto evrov lahko nekaj dni režete valove Sredozemlja in če imate srečo, lahko celo obale severne Evrope obplujete za le malo več denarja – pobrskajte med ponudbami "v zadnji minuti". Lahko pa si privoščite tudi nekaj skoraj nezaslišano dragega. Če bomo zapravljali, bo recesije konec prej, pravijo. Pravijo tudi, da križarjenja ljubiš ali pač ne. A če ste pred dobrimi dvajsetimi leti zavidali junakom televizijske serije Love Boat, vaš najljubši film vseh časov pa je Titanik, veste, kaj morate storiti.

Italija diha z morjem. © iStockphoto

Kam?
Ladje v Sredozemlju in toplih morjih sprejemajo goste tako rekoč vse leto, le daleč na sever plujejo samo v poletnih mesecih. Kam se torej lahko odpeljete? Skoraj kamorkoli. Skozi Sueški prekop in Rdeče morje do Južne Afrike, čez Atlantik do obal Brazilije ali do Floride, v Perzijski zaliv, iz Köbenhavna v Sankt Peterburg, iz Amsterdama vzdolž z dolgimi fjordi razrezane norveške obale na Nordkapp ter celo do Islandije, Grenlandije in otočja Svalbard ... In ker se morje nikjer zares ne konča, lahko najprej odletite nekam res daleč in se šele nato vkrcate na ladjo. Na križarjenje po jugovzhodni Aziji ali Karibih?

Nam prepričljivo najbližje je Sredozemsko morje, košček sveta, kjer se je najbrž napisalo največ zgodovine – kar ste se o Sredozemlju učili pri zgodovini in geografiji, lahko ponovite na kraju zločina. Genova, Savona, Livorno in Benetke so italijanska mesta, kjer potovanje po Sredozemlju začne ogromno ladij. Za katere se zdi, da se nikoli ne nehajo boriti za naslov najrazkošnejše. Genova, Neapelj, Kataklon, Pirej, Rodos, Aleksandrija, Marmaris, Heraklion, Messina, Neapelj, Genova? Benetke, Bari, Kataklon, Santorini, Izmir, Istanbul, Volos, Pirej, Split, Benetke? Savona, Neapelj, Palermo, Tunis, Palma, Barcelona, Marseille, Savona? To so le tri izmed sredozemskih morskih kombinacij, ki jih je na desetine (nekatere ture vključujejo izlet na Črno morje, uradno tako ali tako del Sredozemskega morja, in Atlantski ocean), ladje pa pristajajo v skoraj vseh najpomembnejših in najlepših obalnih mestih Sredozemlja. Za pokušino smo izbrali eno otoško mesto in dva otoka, kjer sidro rade vržejo največje in najlepše križarke, ki plujejo po Sredozemlju in zahodnem Atlantiku. "Klasični" Rodos, jezen, a vseeno čudovit Palermo ter v Atlantski ocean vrženo zeleno Madeiro. Če se vam do njih ne uspe prizibati na križarki, se potovanja lahko lotite tudi drugače in vsakemu od njih namenite več časa.

Rodos. Na četrtem največjem grškem otoku, ki je bližje turškemu kot grškemu kopnemu, se križarke redno ustavljajo (grški otoki, na katerih se poleg Rodosa največkrat zasidrajo, so še Mikonos, Santorini, Kreta, Krf in Kefalonija). Zaradi prepričljivega skupka lepih plaž, arheoloških ostankov, srednjeveških mestec in vasic ter "mediteranskega" je Rodos, "šef Dodekaneza", med najbolj obiskanimi in opevanimi grškimi otoki. Podobno kot Krečani tudi prebivalci Rodosa ponosno zatrjujejo, da bi bil njihov otok brez težav država zase. Rodos s svojim izrazito milim, prijetnim podnebjem goste sprejema vse leto in njegova turistična razvpitost je že tako velika, da se mu marsikdo samo zato izogne. A otok, kjer je pred več kot dva tisoč leti dobrega pol stoletja stal več kot trideset metrov visok rodoški Kolos, eden največjih kipov antičnega sveta in eno od sedmih starih svetovnih čudes, naj dobi priložnost. Zaradi vsega zgoraj naštetega in še česa. Če hrepenite po malo miru, se izognite severni obali Rodosa in njegovi prestolnici (katere srednjeveško mestno jedro je sicer na Unescovem seznamu svetovne dediščine) in pojdite raje na jug, kjer je ritem počitniškega vsakdana nekoliko počasnejši, plaže pa manj polne. Plavajte, jadrajte na deski, jejte, pijte, plešite in uživajte v gostoljubju domačinov, a "dneve plaže" vsaj enkrat ali dvakrat prekinite z vijugavo vožnjo v gorato, redko poseljeno ter z borovci in cipresami poraslo notranjost. Če si za Rodos in Grčijo vzamete več časa, vas v Dodekanezu pričakujejo še Kos, Patmos, Kalimnos, Karpathos, Tilos in ostala druščina, ki poleti ni pod tako močno turistično okupacijo (no, po zaslugi nizkocenovnih letalskih prevoznikov, ki vedo, kaj hočejo prebivalci manj sončnih delov Evrope, se tudi tam spije vse več piva). Rodos vam morda ne bo v enem dnevu prirasel k srcu, morda vas ne bodo takoj očarale njegove največje znamenitosti, med katerimi je slikovita bela vasica Lindos, a po nekaj dneh boste vedeli, da brez Grčije ne gre. Poletje v Grčiji traja dlje.

Na pot!

Kompas, Last Minute Center, Adriatica.net, Marco Polo, Svet križarjenj, Atlantica, Cruise & Ferry Center in Odisej – to je le nekaj turističnih agencij, pri katerih lahko pri nas rezervirate križarjenje.

Palermo. Brez Italije bi bilo Sredozemlje drugačno. Vse poti vodijo v Rim, veliko morskih poti pa ladje vodi v Palermo. Največje mesto največjega in najbolj "mafijskega" otoka (sodniki, zapisani vojni proti mafiji, imajo na Siciliji 24-urno varovanje) v Sredozemskem morju je bilo v dvanajstem stoletju eno najsijajnejših evropskih mest, v prejšnjih desetletjih pa se je kaotični Palermo največkrat omenjal v povezavi z ugrabitvami in korupcijo – objem mafije na Siciliji popušča počasi. Da ste v čisto pravi Italiji, vas najprej opomnijo črede motoristov, ki od jutra do pozne noči brzijo po ulicah, trobijo, vijugajo med avtomobili in iz enega voznega pasu delajo vsaj tri. Stari del Palerma tako kot druga zgodovinska italijanska mesta pač ni bil zgrajen za avtomobile, motorje in skuterje pa ima rad. A zakaj bi hodili v umazano, kaotično in včasih nevarno mesto, si mislite? Danes milijonski Palermo nikakor ni le mesto izginulega blišča, ampak tudi veličastno mesto toplega srca. In če se v Firencah in Rimu znamenitosti ponosno razkazujejo, je v Palermu drugače – mesto je treba raziskovati. Pokazati ima veliko. Arhitektura je "zmešanica" bizantinskega, arabskega, normanskega, baročnega in renesančnega in dovolj je že kratek sprehod, da se zaveste veličine mesta. Palermo ima vse, kar hočejo turisti s fotoaparati v rokah – čudovito katedralo, cerkve, samostane, palače in muzeje ter celo katakombe, kjer so našli deklico Rosalio Lombardo, balzamirano leta 1920 in razglašeno za najlepšo mumijo na svetu. A tako kot drugod v Italiji je prava in največja moč Palerma v tem, da čarobnost preži na vsakem koraku – v cerkve, palače in muzeje sploh ni treba stopiti. Čeprav Palermo ni med najbolj turistično znamenitimi italijanskimi mesti, očara na še tako majhni piazzi , v skriti gostilnici in v čisto običajnem baru, kakršnih je v mestu na stotine. Vrniti pa se boste hoteli vsaj še zaradi sladoleda, cassate in majhnih sicilskih slaščic z mandlji. Če se boste vrnili v lastni režiji, Siciliji namenite vsaj dva tedna in si kilograme dodajaje tudi na agriturismih, kot Italijani pravijo kmečkemu turizmu. Sicilija, v katero so bili zaljubljeni že stari Grki in Rimljani, ima prijazno vreme skoraj vse leto, le sredi poletja je včasih peklensko vroča.

Čisto povsod Madeira vendarle ni zelena. © iStockphoto

Madeira. In še večno pomladna Madeira. Največji otok portugalskega subtropskega arhipelaga Madeira je seveda dobrih osemsto kvadratnih kilometrov velika Madeira, poleg nje pa je naseljen le še veliko manjši Porto Santo. Če na Madeiro, ki posoja ime tudi močnemu in sladkemu vinu, prikrižarite, boste tja zelo verjetni pripluli s Kanarskih otokov, ki so oddaljeni slabih osemsto kilometov, Lizbona, "uradni upravitelj" Madeire, pa je še malo dlje. Gorati vulkanski otok geografsko ne pripada nobeni celini, a Madeira že stoletja kulturno in politično pripada Evropi – Portugalci so jo, takrat nenaseljeno, "odkrili" na začetku 15. stoletja. Na otoku se temperature skozi leto ne spreminjajo veliko. Ker jo obliva le poleti topli Atlantski ocean, je na zeleni Madeiri redko vroče, zato ji pravijo otok večne pomladi in Ilha Jardim, vrtni otok. Prestolnica Funchal je zapisana turizmu, sledijo ji tudi mesteca in vasice, ki jih je najbolje raziskovati z avtom. Madeira navduši s svojo bujnostjo. Subtropskega deževnega gozda, ki je nekoč pokrival otok, resda skoraj ni več, saj je velik del Madeire obdelan - zapeljite se med vinskimi trtami, sladkornim trsom, bananovci (in poskusite banane, ki so manjše, a okusnejše od "naših" banan) in drugim sadnim drevjem ter skozi bohotne gozdove. Otok z neverjetno naravno kuliso osupne s 590 metrov visokim klifom Cabo Girao, pod katerim se peni morje, z levadami, akvadukti, ki so jih zgradili Portugalci, da bi pripeljali vodo do bolj sušnega jugovzhodnega dela Madeire, značilno arhitekturo, hrano in portugalščino, ki bi jo lahko poslušali ure … Na podolgovati Porto Santo, katerega največja privlačnost je devet kilometrov dolga peščena plaža, z Madeire skočite z ladjico. Domačini z veseljem povedo, da je na njihovem otoku nekaj let živel Krištof Kolumb, ki se je tam tudi poročil. Morda boste na ljubeznivi Madeiri to hoteli tudi vi.

Poglejte tudi fotogalerijo , sicer pa je bil članek objavljen v ZAME, brezplačni prilogi časnika Žurnal24, ki je izšla 5. junija.