Ko greste na morje, včasih vzemite s seboj še kaj, zaradi česar vam bo hitreje bílo srce, in srečo poiščite v gibanju.

Fuerteventura, jadranje na deski. Če vihate nos nad Kanarskimi otoki, ga boste hitro nehali na otoku Fuerteventura. Najstarejši in drugi največji otok v španskem arhipelagu na Atlantiku bi morda preživel brez jadralcev na deski, jadralci na deski, ki leto za letom prihajajo na Fuerteventuro, pa brez njega ne morejo. In da piha, kot se spodobi, pripoveduje že ime otoka. Sezona jadranja na deski, kot pri nas prevajamo windsurfing, traja tako rekoč dvanajst mesecev na leto, saj so sonce ter topli in suhi pasatni vetrovi iz Sahare zelo zanesljivi in dolge peščene plaže še bolj. Sto kilometrov dolg in na najširšem delu 31 kilometrov širok otok je zato ponekod že podlegel množičnemu turizmu (prvi večji hotel so sicer zgradili šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja), a koščki divjine in zgodovine, ki so se v stoletjih le malo spremenili, ostajajo, notranjost pretežno neporaščenega otoka, na katerega vsako leto pade čisto malo dežja, pa se ponekod zdi nezemeljska. Mladi in upanja polni jadralci na deski na Fuerteventuro včasih pridejo za nekaj tednov in ostanejo nekaj mesecev, nekaj let ali za zmeraj . In tisto "romsko naselje" na samotni plaži je v resnici njihov dom. Na otoku se še vedno da preživeti z zelo malo denarja, ima pa Fuerteventura tudi vse, kar naj bi se spodobilo za španski množični turizem – velikanske hotelske in apartmajske komplekse, bazene, igrišča za golf in tenis, drage restavracije ... Na Fuerteventuro, ki je od Afrike oddaljena le okoli sto kilometrov, leti kar nekaj evropskih nizkocenovnih letalskih prevoznikov. Z vami brez težav poletita deska in jadro, vetrovi pa pihajo tudi za zaljubljene v deskanje in kajtanje. Če vam je Fuerteventura predaleč, jadro napnite na hrvaških ali grških otokih.

Meteora se s starimi samostani na vrhu strmih in gladkih skalnih stolpičev zdi skoraj neresnična. © iStockphoto

Grčija, pohodništvo. Grki se kot pravi Mediteranci veliko raje vozijo kot hodijo, a v gorati deželi boste hodili – in plezali kot koze –, tudi če ne boste želeli. Pa čeprav le do osamljene plaže in nazaj. A pohodnike, tiste najbolj zagrizene in tiste priložnostne, bo gostoljubna Grčija prevzela. In prav počasi pohodništvo (ali pa samo pohajkovanje) prevzema tudi Grke, saj je označenih poti vse več, svoje poti pa so izhodili in jih še danes tudi osli in mule. Lahko se zapodite na otoke in prehodite enega ali ves niz ter zanke po včasih komaj vidnih stezicah pletete sami, lahko pa ostanete na celini in med samotnimi pašniki, travniki, gozdovi in skalami hodite po delčkih Grčije, kjer časa ne poznajo. Zagoria in soteska Vikos, osrednji Peloponez in skoraj neresnična Meteora s starimi samostani na vrhu strmih in gladkih skalnih stolpičev je le nekaj idej, a izbor prilagodite pripravljenosti in vztrajnosti. Na jugozahodu Krete se lahko spopadete z razvpito sotesko Samariá, ki naj bi bila najdaljša soteska v Grčiji in ena najdaljših v Evropi. Šestnajst kilometrov dolga in na trenutke precej naporna pot se začne 1250 metrov nad morjem pri vasici Omalos in konča ob morju pri vasici Agia Roumeli. Najboljši mesec za vstop v sotesko je maj, ko Samariá zacveti, sicer pa Grčija pohodnike najlepše sprejme maja, junija, septembra in oktobra. Kadar boste blizu morja, se boste v morje vrgli najkasneje pozno popoldne, če boste kilometre šteli v notranjosti, se kmalu nagradite s skokom v vodo. V Grčiji morje nikoli ni daleč. Kopalke naj bodo ves čas v žepu. Že skromen grški odmerek hoje in plavanja vas bo okrepil, svoje pa bo dodala še hrana v najbolj zdravi sredozemski različici. Ko so bogovi delali Grčijo, so bili dobre volje.

Portugalska, golf in deskanje. Dežela, ki je Španiji "ukradla" del Iberskega polotoka, deskarje osrečuje že dolgo, malo manj dolgo, a zelo uspešno, pa zapeljuje golfiste. Za začetek golf. Čeprav je mednarodna zveza potovalnih agencij, specializiranih za "golfistične počitnice", lani naslov najboljše evropske destinacije za golfiste podelila Turčiji in čeprav Portugalski konkurenco v bližnji Andaluziji dela Costa del Sol z vzdevkom Costa del Golf, ne spreglejte juga Portugalske. Igrišča za golf, ki jim hvalo pojejo celo Britanci, so posejana po vsej deželi, a najhitreje zeleni njen južni del, kjer jih je že nekaj deset. Pokrajina Algarve na skrajnem jugu Portugalske ima dve duši. Eno je prodala velikim turističnim kompleksom (julija in avgusta se Algarve za nekaj tednov spremeni v glasno in opito britansko postojanko), drugo pa skriva v bližnjih vasicah, od koder tradicije še niso izgnali. In nekje vmes se je našel prostor tudi za zelene zaplate, kjer po zraku letijo bele žogice. Pogled na ocean, peščene plaže in klife ter prijazno podnebje je le nekaj razlogov, zaradi katerih imajo golfisti radi jug Portugalske. Ko porabite vse žogice, je priložnosti za popoln trenutek še veliko – na plažah, samotnih poteh po hribovjih v zaledju ali v enem od nekoč ribiških mestec, ki so se vdala donosnejšemu turizmu. Deskanje. Plaže srednje in severne Portugalske so manj oblegane kot na jugu, saj je razburkani Atlantik še malo bolj mrzel (tudi v Algarveju poleti ne upajte na tako toplo morje kot v Sredozemlju), vetrovi še močnejši in valovi zato še višji. A ravno zato k oceanu romajo deskarji iz vse Evrope, ki se srečno nasmehnejo, ko portugalski reševalci iz vode zeleno zastavo na plaži zamenjajo z rumeno ali še bolje z rdečo. Največ nadobudnežev se zbere poleti, a ni jih malo, ki vztrajajo celo pozimi – zaradi dežja pač nisi nič bolj moker, pomembni so le deska, neoprenska obleka ter od sonca in morja pobeljeni lasje. Če deske in obleke nimate, si ju preprosto izposodite, saj deskarskih trgovin, ki so hkrati izposojevalnice opreme in velikokrat tudi šole deskanja – za popolne začetnike in tiste, ki so na deski stali že nekajkrat –, ne manjka. Eni pravijo, da so valovi najboljši na plažah blizu mesteca Ericeira, drugi prisegajo na tiste v okolici Penicheja ... Deskarje raje ponekod vznemirjata le onesnaženost (predvsem blizu industrijskega Porta) in občasna nerazpoloženost deskarskih domačinov, ki niso vedno veseli prišlekov. Ko morate za nekaj časa iz morja, obiščite Porto in Lizbono ter katero od zgodovinskih mest v notranjosti dežele, polne sledi, da je bila Portugalska nekoč bogata pomorska velesila. In se v Belému, danes predmestju Lizbone, nekoč pa so iz njega v svet odhajali portugalski osvajalci, pocrkljajte s pastéis de nata, legendarnimi majhnimi "torticami" z vaniljevo smetanovo kremo.

Potopite se v morje ob Sardiniji. © iStockphoto

Sardinija, potapljanje. Za Sicilijo je od Slovenije malo večja Sardinija drugi največji otok v Sredozemskem morju. Od najbližje Korzike na severu je ne ločuje le ozek Bonifacijski preliv, ampak tudi državna meja – Sardinija je italijanska, Korzika pa noče biti francoska. Na imenitni Costi Smeraldi, na severovzhodu otoka, se poleti sicer skrivajo (in z veseljem malo pokažejo) jezičen Silvio Berlusconi, njegovi bogati prijatelji in še bogatejši Rusi, a to še ne pomeni, da ne smete na Sardinijo. Na otok vsako leto odločno prihaja veliko potapljačev, ker so obale, otoki in otočja, ki se največkrat znajdejo na seznamih najboljših destinacij za potapljanje, večinoma tisoče kilometrov daleč, je Sardinija z otočki, ki jo obkrožajo, odlična sredozemska alternativa. Pa čeprav potapljači na spletnih forumih razglabljajo, ali so otok ter njegova podmorska topografija in živa bitja sploh vredni potapljaških počitnic. Tisti, ki so v sardinskih vodah že zaplavali, pravijo, da ne ostanite doma v dvomih, in dodajajo, da je Sardinija tudi sanjski otok za pohodnike, motoriste, kulturnozgodovinske turiste, jadralce, gurmane in še koga. Tudi za "potapljače", ki podmorske lepote gledajo le z masko, dihalko in plavutkami. Da je življenje na Sardiniji zdravo, če že ne vedno lepo, pa pripoveduje podatek, da je delež tistih, ki so že upihnili sto svečk, na otoku med najvišjimi na svetu.

Članek je bil objavljen v reviji ZAME , brezplačni prilogi časnika Žurnal24 , ki je izšla 8. maja.