Šestčlanska zasedba Son de la Frontera je ljubitelje španskega melosa dobesedno prežela z ritmi akustičnega fusion flamenka. Zvok dveh kitar, ena igra ritem 12-dobnega takta s specifičnimi poudarki, medtem ko druga ubira melodičen solo, se temperamentno preplete s čutečim in zelo izraznim petjem. Stopnjevanje je harmonično, še posebej v trenutkih, ko je na ozvočeni oder stopil plesalec, ki je ob taktih, katere si je tleskal s prsti, zaplesal zavidljiv, rahlo surov, predvsem pa temperamenten ples. Skupek strastnega igranja in plesa je pričaral mravljince, nekatere obiskovalce pa je zvabil v ples. Križanke so bile na vroč pomladni dan polne nasmehov, ploskanja in španskega melosa.

Melos kitare in plesa
Flamenko je neločljivo povezan s cigani in z njihovo kulturo. Razvil se je v t.i. Spodnji Andaluziji, okrog Seville, Cadiza in Granade. Flamenko, kakršen je danes, brez ciganov ne bi obstajal, vendar to ne pomeni, da je flamenko njihova kreacija, kot zatrjujejo mnogi. Cigani so obstoječim glasbenim oblikam pridali svoj osebni podpis, jih prevzeli in asimilirali. Ko govorimo o flamenku, imamo v mislih prvenstveno petje, brez katerega ples in kitara ne bi obstajala. Večino pesmi v flamenku lahko spremlja ples, vendar so tudi takšne, ki tega ne dopuščajo. Enako kot za ples velja tudi za kitaro.

Skupina Son de la frontera pleše tudi na mednarodnem prizorišču. Leta 2007 so prejeli nominacijo za nagrado grammy za najboljši flamenko album leta, odlikuje pa jih tudi kopica španskih nagrad ter leta 2008 nagrada BBC-jevega Radia 3.