Šestčlanska zasedba Son de la Frontera je ljubitelje španskega melosa dobesedno prežela z ritmi
akustičnega fusion flamenka. Zvok dveh kitar, ena igra ritem 12-dobnega takta s specifičnimi
poudarki, medtem ko druga ubira melodičen solo, se temperamentno preplete s čutečim in zelo
izraznim petjem. Stopnjevanje je harmonično, še posebej v trenutkih, ko je na ozvočeni oder stopil
plesalec, ki je ob taktih, katere si je tleskal s prsti, zaplesal zavidljiv, rahlo surov, predvsem
pa temperamenten ples. Skupek strastnega igranja in plesa je pričaral mravljince, nekatere
obiskovalce pa je zvabil v ples. Križanke so bile na vroč pomladni dan polne nasmehov, ploskanja in
španskega melosa.
Melos kitare in plesa
Flamenko je neločljivo povezan s cigani in z njihovo kulturo. Razvil se je v t.i. Spodnji
Andaluziji, okrog Seville, Cadiza in Granade. Flamenko, kakršen je danes, brez ciganov ne bi
obstajal, vendar to ne pomeni, da je flamenko njihova kreacija, kot zatrjujejo mnogi. Cigani so
obstoječim glasbenim oblikam pridali svoj osebni podpis, jih prevzeli in asimilirali. Ko govorimo o
flamenku, imamo v mislih prvenstveno petje, brez katerega ples in kitara ne bi obstajala. Večino
pesmi v flamenku lahko spremlja ples, vendar so tudi takšne, ki tega ne dopuščajo. Enako kot za
ples velja tudi za kitaro.
Skupina Son de la frontera pleše tudi na mednarodnem prizorišču. Leta 2007 so prejeli
nominacijo za nagrado grammy za najboljši flamenko album leta, odlikuje pa jih tudi kopica španskih
nagrad ter leta 2008 nagrada BBC-jevega Radia 3.
5
ogledov
Strast akustičnega flamenka
1/33
V soboto je v preddverju ljubljanskih Križank nastopila skupina iz Seville, mojstri flamenka Son de la Frontera.
🍓 Vroča dekleta čakajo na vas na 👉 𝗦𝗲𝘅𝘁𝗼.𝗹𝗶𝗳𝗲