Največjo škodo predstavlja izguba inventarja oziroma muzejskih predmetov, ki so bili v barakah, saj gre za originalne predmete. Ivana Leskovec

Minister za kulturo Vasko Simoniti si je ogledal posledice torkovega neurja, ki je skoraj povsem uničilo partizansko bolnišnico Franjo. Slika nastalih razmer je po njegovih besedah še slabša, kot tista, ki so jo zjutraj dobili na vladi.

Naredili bomo vse, da se čimprej začne obnova, toda najprej je potrebno urediti dostope do bolnišnice, je povedal Simoniti in pojasnil, da so do Franje do zdaj uspeli priti le alpinisti, ki so tudi fotografirali razmere.

Direktorica muzeja Idrija Ivana Leskovec je za zurnal24.si povedala, da so alpinisti preiskali pobočje, da bi v prvi vrsti ugotovili, kako varno je zadrževanje v soteski. Po njihovih ocenah je pobočje varno, nevarnosti za plazov ni, zato lahko začnejo z organizacijo dela. „V prvi vrsti moramo zaščititi material, ki je od Franije še ostal. Zbrati moramo predmete in jih uskladiščiti, gradbeni material pa sortirati glede na to, ali ga bo še mogoče uporabiti ali pa ga bo potrebno izločiti,“ je pojasnila.

	Partizanske bolnišnice Franje po neurju praktično ni več. Stane Kavčič

Jutri se bodo po njenih besedah z županom Cerkna Juretom Kavčičem pogovarjali, kako zaščititi širše območje, nato pa v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine naredili načrt za zaščito materiala in sanacijo bolnišnice.

„Stanje po ogledu sicer ni nič boljše kot včeraj,“ je ogorčena direktorica idrijskega muzeja. “Samo dve baraki še stojita na svojem mestu in še ti dve sta močno poškodovani,“ je ponovila in pojasnila, da je več barak naloženih na kupu sredi Franje. „ Mogoče je prepoznati fasado rentgena,“ je dejala in pojasnila, da je velik del bolnišnice odnesla voda. „Danes so me klicali z Mosta na Soči in mi sporočili, da je tramove Franije odneslo celo do njih.“

Notranjost bolnišnice, kjer se je v času delovanja med 2. svetovno vojno zdravilo okoli tisoč borcev. © BOBO

Partizanska bolnišnica Franja, ki je delovala med drugo svetovno vojno v letih 1943–45, je bila zgrajena za zdravljenje ranjencev in težjih bolnikov na območju devetega korpusa slovenske partizanske vojske. Bolnišnica je bila organizirana v več manjših oddelkov v ožji in širši okolici, v času delovanja se je v njej zdravilo okoli tisoč borcev.