Monogamijo nam je vcepila sodobna družba, pravijo eni. Da celo življenje ostati zvest le enemu ni v naši naravi. A se ob tem vprašam, zakaj je toliko razpadlih razmerij in družin, če pa je poligamija tako naravna? Če bi bilo to res, nas promiskuitetno življenje našega partnerja ne bi bolelo, še več, tudi mi bi se lotili tega.

Lahko si svobodnega mišljenja in si misliš: ena ženska oziroma en moški zame ni dovolj, vprašanje pa je, kako svoboden si pri razmišljanju, ko se za takšno vedenje odloči tudi tvoj ljubljeni.

Povsem logično je, da se v življenju ne zaljubimo le enkrat. In zaljubljamo se tudi, ko smo že srečali ljubezen svojega življenja. Vendar pa zaradi teh manjših simpatij, ki so ponavadi samo v naši glavi, verjetno ni vredno uničiti zaupanja vrednega razmerja.

Naj se sliši še tako izrabljeno, a kam bi prišli, če ne bi pri ničemer vztrajali? Tudi ljubezen je vredna truda.