Monogamijo nam je vcepila sodobna družba, pravijo eni. Da celo življenje ostati zvest le enemu ni v
naši naravi. A se ob tem vprašam, zakaj je toliko razpadlih razmerij in družin, če pa je poligamija
tako naravna? Če bi bilo to res, nas promiskuitetno življenje našega partnerja ne bi bolelo, še
več, tudi mi bi se lotili tega.
Lahko si svobodnega mišljenja in si misliš: ena ženska oziroma en moški zame ni dovolj,
vprašanje pa je, kako svoboden si pri razmišljanju, ko se za takšno vedenje odloči tudi tvoj
ljubljeni.
Povsem logično je, da se v življenju ne zaljubimo le enkrat. In zaljubljamo se tudi, ko smo
že srečali ljubezen svojega življenja. Vendar pa zaradi teh manjših simpatij, ki so ponavadi samo v
naši glavi, verjetno ni vredno uničiti zaupanja vrednega razmerja.
Naj se sliši še tako izrabljeno, a kam bi prišli, če ne bi pri ničemer vztrajali? Tudi
ljubezen je vredna truda.
30
ogledov
Zvestoba do groba
V družbi se je razvnel pogovor o monogamiji, zvestobi ter vsem, povezanem s to temo. In stališča so jasna, odločno za ali pa odločno proti. Vmesne možnosti ni.
