Prvi trdijo, da odpiranje oken zadostuje, mehanski prezračevalni sistemi pa so zgolj dobro podprta marketinška strategija, torej povem nepotrebna naložba. Drugi odgovarjajo, da so bivalni pogoji bistveno boljši, odkar so vgradili prezračevalni sistem, saj svežino zraka občutijo, manj je neprijetnih vonjav, opažajo celo, da boljše spijo, da so manj utrujeni, v marsikaterem domu pa je izginila tudi največja nadloga, to je plesen.

Prezračevanje je nuja

Kakovostno in pravilno prezračevanje bivalnih prostorov je nuja, to se strinjajo vsi. S prezračevanjem v prostorih zagotavljamo higienski minimum, iz prostorov namreč odvajamo odvečno vlago, preprečujemo, da bi ta kondenzirala na hladnih mestih neizoliranih sten ali na mestih toplotnih mostov, pa tudi v kotih, ki sicer ne bi bili dovolj prevetreni. Hkrati s prezračevanjem odvajamo presežke ogljikovega dioksida, ki povzroča utrujenost in slabo počutje. Odvajamo tudi druga onesnaževala, ki se v prostor oziroma zrak sproščajo iz pohištva, opreme, čistil.

Izmenjavo zraka v prostorih lahko dosežemo na dva načina. Pritrdimo lahko skeptikom, ki zagovarjajo odpiranje oken, lahko pa se pridružimo skupini, ki prisega na prisilno prezračevanje. A o prvem in drugem načinu prezračevanja je treba poznati nekaj dejstev.

Dosledno in pravilno odpiranje oken

Prezračevanje z odpiranjem oken mora biti pravilno in dosledno. Pri tem se ne gre zanašati na različne pripovedi o tem, da pozimi okna enkrat na dan odpremo za pol ure, medtem ugasnemo ogrevanje, potem pa dobro zakurimo. Tudi prezračevanje z ves čas odprtim oknom na "kip" je daleč od prave rešitve. Napačna je tudi trditev, da je dovolj prezračiti le enkrat na dan.

Foto: Shutterstock odprto okno Prezračevanje z odpiranjem oken pomeni, da jih pozimi v enakomernih intervalih, na primer na dve do tri ure, odpremo za štiri do šest minut. Obvezno je odpiranje oken zjutraj in zvečer. V prehodnih obdobjih mora biti interval zračenja daljši, od osem do 12 minut. Zakaj? V teh obdobjih so temperaturne razlike med zunanjim in notranjim zrakom manjše, kar vpliva na gibanje zraka.

Kuhinjo in kopalnico je treba prezračiti takoj po uporabi, v nasprotnem bo z vlago nasičen zrak prehajal v druge prostore. Če so ti bolj hladni, kot na primer spalnica, je to idealno, da na hladnejših stenah kondenzira.

Bližnjice škodijo, okno na "kip" ni rešitev 

Vprašati se je treba, ali okna res odpiramo tako pogosto in pravilno, ali zaradi pomanjkanja časa prepogosto uberemo bližnjico, zaradi česar je kakovost zraka v prostoru slabša, v najslabšem primeru pa se pojavi plesen. Ne nazadnje pa je na mestu tudi vprašanje, zakaj se toliko ljudi pritožuje, da imajo v stanovanju plesen? Če bi okna odpirali pravilno, plesni ne bi bilo.

Med bližnjicami je pogosto le delno odpiranje oken, toliko, kolikor nam dovolijo lončnice in drugi predmeti, razstavljani na okenskih policah. Da bi okna zadostno odprli, morajo biti okenske police prazne.

Foto: Shutterstock okno

Druga zelo pogosta bližnjica je odpiranje oken na "kip", s čimer si delamo več škode kot koristi. Pri tako odprtih ali na pol odprtih oknih je gibanje zraka počasnejše, zato svež zrak tudi ne doseže kotov in drugih odmaknjenih mest. Ta zato postanejo idealna za kondenzacijo vlage, ki je v postanem zraku, in razvoj plesni. Hkrati s takšnim zračenjem ohlajamo konstrukcijo, ohladimo torej stene, špalete, preklade. In dobimo še dodatna mesta za kondenzacijo. Poleg tega jih je treba potem, ko okna zapremo, ponovno ogreti, kar pa pomeni večjo porabo energenta za ogrevanje.

Tesne stavbe so izziv

Poleg pomanjkanja časa, zaradi česar oken ne odpiramo dovolj pogosto, je poseben izziv tudi sprememba tesnosti stavb. Če smo prej shajali z nekoliko kampanjskim odpiranjem oken, v novih in prenovljenih hišah in stanovanjih to ni več možno. Naravne izmenjave zraka ni več, okna tesnijo, zato jih je treba odpirati toliko bolj dosledno, to pa pomeni tudi spremembo navad. V nasprotnem bo po šipah dobesedno teklo, do pojava plesni pa je le korak. Da o kakovosti zraka v premalo prezračenih zrakotesnih hišah sploh ne govorimo.

Če se v bivalnih prostorih srečujemo s katerim koli zgoraj naštetim pojavom, torej slabim in zatohlim zrakom, previsoko vlažnostjo, plesnijo v vogalih in okoli oken, ali če na šipah vlaga kondenzira, je razloga znan: premalo ali napačno odpiramo okna.

Druga možnost: mehansko prezračevanje

To seveda lahko spremenimo in se dosledno držimo pravil, lahko pa si bivanje precej poenostavimo in zagotovimo konstantno svež zrak brez omenjenih težav. V bivalne prostore vgradimo prisilno prezračevanje in se znebimo odvečne vlage, plesni in drugi onesnaževal, predvsem pa zagotovimo kakovosten zrak brez dodatnega truda. 

Foto: Profimedia prezračevanje Izbiramo lahko med različnimi sistemi, ki jih v osnovi delimo na centralne in lokalne. Za centralne sisteme se običajno odločimo v novogradnjah, saj je njihova vgradnja predvidena že v procesu projektiranja. Izberemo jih tudi, če obstoječo hišo temeljito prenavljamo, kar pomeni, da bodo dela tako obsežna, da brez večjih težav vključimo še centralni prezračevalni sistem.

V obstoječe hiše in stanovanja, v katerih ne načrtujemo večjih prenov pa običajno vgradimo lokalne sisteme, med katerimi so v zadnjem času najbolj zastopani decentralni prezračevalni sistemi, saj za razliko od drugih lokalnih možnosti omogočajo tudi rekuperacijo oziroma prenos toplote iz odpadnega notranjega na svež zunanji zrak.

S prezračevalnim sistemom si bomo zagotovili konstantno svež zrak in odvajanje slabega notranjega zraka.

Ključno je pravilno načrtovanje

Ne glede na to, katerega od sistemov bomo izbrali, je ključno, da je sistem pravilno načrtovan. To pomeni, da omogoča glede na potrebe ustrezen pretok zraka. Pri decentralnem sistemu je pomembno, da rekuperatorske enote delujejo v parih, s čimer zagotovimo, da medtem ko ena enota dovaja svež zrak, druga odvaja notranji zrak. V kuhinji je dobro vgraditi dvocevno enoto, v kopalnicah pa ventilator, ki nenehno odvaja zrak.

Foto: Pinterest/Slika je simbolična Prezračevanje Samodejno delovanje

Prezračevani sistemi so opremljeni s tipali, ki zaznavajo vlago in ogljikov dioksid, kar jim omogoča, da stopnjo delovanja prilagajajo potrebam v prostoru. Zato uporabnik po začetnih nastavitvah z upravljanjem sistema nima praktično nobenega dela, le filtre je treba dvakrat na leto zamenjati, pri nekaterih ponudnikih pa le oprati, posušiti in ponovno namestiti. V primerjavi z odpiranjem oken je to minimalna obveznost.

Uporabniki kakovostnih sistemov povedo tudi, da ti delujejo tiho, razen v času, ko je v prostoru zaradi več aktivnosti, na primer večjega števila ljudi, ali po kuhanju, pri katerem se ustvari veliko vodne pare. Takrat so glasnejši, saj delujejo z večjo močjo oziroma povečajo pretok zraka.

So stroški res visoki

Eden od očitkov nasprotnikov prisilnega prezračevanja je poraba električne energije, torej dodatni strošek. Poraba elektrike je seveda odvisna od sistema, centralni sistem porabijo nekoliko več, medtem ko decentralni kljub nenehnemu delovanju, porabijo izjemno malo električne energije, saj delujejo na napetosti 12 V. Učinkovita rekuperatorska enota, ki deluje vse dna in vse dni v letu, na uro pa zamenja 15 m3 zraka, na leto porabi za dobra dva evra električne energije. Skupni strošek za eno povprečno veliko stanovanje ali etažo hiše je približno 12 evrov na leto. Nekoliko višji so letni stroški elektrike za delovanje centralnih sistemov, a še vedno govorimo o približno 70 do 100 evrih na leto.

Foto: arhiv Gregor Prezračevanje Stroški delovanja pa se izničijo, če upoštevamo, da zaradi sistema ni treba odpirati oken pozimi, s čimer zmanjšamo toplotne izgube pri ogrevanju.  

Slabost: začetna naložba

Če lahko tako rečemo, je slabost prezračevalnih sistemov v primerjavi z odpiranjem oken, cena naložbe. Centralni sistemi z rekuperacijo stanejo od 4000 do 7000 evrov, decentralni pa od 2500 do 3500 evrov. Za oboje lahko vlagatelj pri Eko skladu dobi tudi subvencijo.

Vprašanje, ali je naložba smiselna, je odvisno od težav, s katerimi se srečujemo v svojih domovih in od udobja in kakovosti bivalnega prostora, ki ju pričakujemo.