Čeprav smo v Sloveniji v zadnjih desetletjih izboljšali kakovost zraka, pa še zdaleč nismo tam, kjer bi želeli ali morali biti. Ob tem pred Slovenijo nove zahteve o kakovosti zraka postavlja še prenovljena evropska direktiva, ki določa, da je treba do leta 2030 mejne vrednosti delcev PM 10 in PM 2,5 bistveno zmanjšati, glede na leto 2005 delce PM 2,5 kar za 60 odstotkov.

Eden od glavnih virov onesnaževanja zraka ostajajo male kurilne naprave, za kar odgovornost nosijo država, uporabniki in dimnikarske službe. Zato je področje kurjenja v malih kurilnih napravah na les, ki so izvor omenjenih delcev, treba urediti drugače, bolj sistematično, so se strinjali udeleženci posveta Lesno gorivo, emisije in malih kurilnih naprav, (ne)urejenost dimnikarske dejavnosti, ki je potekal v državnem svetu.

Foto: Profimedia dimnik

Odgovornost od dimnikarjev k uporabniku

Predvsem predstavniki dimnikarstva so pristojnim očitali, da so se razmere na tem področju v letih od zadnje spremembe zakona o dimnikarski dejavnosti poslabšale, glavni razlog pa je prehod iz sistema koncesij na sistem licenc. Kaj to pomeni?

Do sprejetja zakona leta 2017 so dimnikarske službe imele koncesije za določeno območje, na katerem so skrbele za redne preglede in vzdrževanje kurilnih naprav. Odgovornost je bila njihova. Po sprejetju novega zakona pa je odgovornost za prešla na uporabnike.

Odgovornost oskrbe in nadzora ne bi smelo biti na uporabniku, ki novo napravo prijavi ali ne, jo vzdržuje ali pa ne, zato so po besedah Simona Dovrtela, predsednika dimnikarske sekcije na OZS razmere na terenu pogosto nevzdržne, dimnikarji se ukvarjajo s 30 let in več starimi napravami.

Poleg tega uporabnik lahko še vedno kupi napravo, ki skladno z uredbo (velja od 2022) ni več dovoljena, država pa bi merila emisije. Ne gre, je bil jasen Dovrtel.

Po vseh teh letih se "ukvarjamo s posledicami sistematičnega razpada oskrbe in nadzora nad malimi kurilnimi napravami, torej tudi nadzora nad emisijami".

Neustrezne naprave je treba odstraniti

A to, kot je poudaril Dovrtel, niso edine težave oskrbe in nadzora nad malimi kurilnimi napravami na les. Nadzor nad tem ni zadosten, prav tako ni zadostnega strokovnega nadzora nad dimnikarstvom, kaj šele nad uporabniki. 

Zakonodaja ne ureja zadostnega izločanja neustreznih in nedovoljenih naprav iz obratovanja, sistematičnih spodbud za zamenjavo zastarelih naprav ni, registracija novih naprav je prostovoljna, še našteje pomembne dejavnike, ki vplivajo na nezadostno oskrbo in nadzor.

Zato po mnenju Dovrtela ni možno zagotoviti, da bi bile na trgu dostopne le ustrezne naprave, kakovostnega popisa vseh delujočih naprav, redne oskrbe in nadzora, sistematičnega spremljanja odprave napak na napravah in izločanja neustreznih.

Foto: Profimedia peč na drva

Niso vsi dimnikarji dovolj usposobljeni

Medtem pa okoljska inšpekcija dimnikarje sili v izvajanje meritev emisij, kljub vedenju, da ni bilo usposabljanja oziroma je bilo prvo šele spomladi letos. "Ob tem se je treba zavedati, da vsi dimnikarji niso usposobljeni za vse naloge, ene storitve so bolj zahtevne kot druge".

Na podlagi veljavnega zakona pa so upravne enote licence podeljevale vsem dimnikarjem, prav tako dovoljenja vsem dimnikarskim družbam. Trenutno tako deluje 150 družb in približno 800 dimnikarjev.

Po podatkih ministrstva za okolje, podnebje in energijo je spomladansko usposabljanje opravilo 269 dimnikarjev, jesensko pa 11. Vsi tisti, ki usposabljanja ne bodo opravili, pa bodo izgubili licenco, je bila jasna Tanja Bolte z ministrstva.

Stranko z neustrezno napravo hitro izgubiš

Vse našteto naj bi sicer bila obveznost dimnikarjev, vendar kot poudarja Dovrtel, je izjemno težko stranki povedati, da njegova naprava ni ustrezna. Uporabnik ima možnost, da takšnega dimnikarja odslovi in poišče tistega, ki bo neustreznost naprave spregledal. Tudi dimnikarji morajo preživeti, ob tem, da jim ceno storitev določa država, ta pa se ni spremenila že od leta 2013.  

Licence le na podlagi strokovne ocene

Področje je treba urediti sistemsko, pri čemer Dovrtel našteje nujne spremembe, med katerimi so podeljevanje licenc in dovoljenj na strokovni podlagi in ne več vsem, uvedba dvonivojskih licenc za manj zahtevne in bolj zahtevne storitve, uvedba periodičnega usposabljanja, uvedba meritev emisij pa šele, ko bo za to dovolj usposobljenih dimnikarjev, uvedba strokovnega nadzora, uskladitev cen, vzpostavitev sistema, ki bo dosegel vse naprave, dosledna uveljavitev zahtev za nove naprave in ureditev sistemskih spodbud za zamenjavo starih.

Foto: Saša Despot dimnikar

Nove obveznosti uporabnikov

V odgovor na vsaj nekaj od pričakovanj oziroma zahtev dimnikarske stroke so na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo pripravili štiri bistvene spremembe zakona o dimnikarski dejavnosti, ki naj bi ga sprejeli še v tem mandatu, Kot je povedal Dejan Zupanc, naj bi natančno definirali obveznosti uporabnikov malih kurilnih naprav, uvedli dvostopenjske licence za dimnikarje, pri čemer bi meritve emisij, od novembra 2026 merili dimnikarji z licenco B, uvedli naj bi tudi strokovni nadzor ter spremenili metodologijo zaračunavanja storitev.

Na ministrstvu se tudi zavedajo, da evidenca malih kurilnih naprav ni popolna, ne posodablja se redno, ustrezno oskrbovanih pa je le polovica naprav.

Vstopiti je treba v vsako hišo

A to je osnova, brez katere ni možno graditi ustrezne sistemske politike ter oskrbe in nadzora nad kurilnimi napravami, je prepričan gost posveta iz Nemčije. Potem ko je slišal vse vpletene, je Michael Verderber, med drugim tudi podpredsednik evropske federacije dimnikarjev, jasno povedal, da v Sloveniji "ne vemo, kaj obstaja v hišah, kjer so neprijavljene naprave". Po njegovih dolgoletnih izkušnjah in praksi v Nemčiji je kakovostna baza, ki zajema prav vse kurilne naprave, osnova.

"Potrebujete kataster vseh naprav in prav za vsako hišno številko morate vedeti, kakšna kurilna naprava je v njej," je bil jasen in dodal, da "šele potem lahko ugotovite stanje, uvajate oziroma menjate zakonodajo in imate nadzor".

V Nemčiji to počnejo že 50 let, pri čemer imajo dimnikarji dovoljenje, da vstopijo v hišo in preverijo napravo, tako vedo ne le za vsako kurilno napravo za centralno ogrevanje, temveč tudi za vsako enosobno napravo. Zato lahko periodično izvajajo meritev in ustrezno ukrepajo. Natančno vedo, koliko naprav ne deluje ustrezno, katere imajo težave z delci ali težave z ogljikovim monoksidom. Na podlagi tega pa sprejemajo spremembe zakonodaje. 

Nadzor nad tem, kaj se prodaja

Brez ugotovitve in popisa vseh naprav ne moremo pričakovati rezultatov, ki pa so ob popolni bazi in kasnejši oskrbi, nadzoru in ukrepom lahko zelo dobri, je prepričan Verderber, ki dodaja, da je obvezno treba poskrbeti tudi, da na trgu ne bodo več dostopne naprave, ki ne izpolnjujejo zahtev evropske direktive. Nove kakovostne kurilne naprave na les imajo za približno 70 odstotkov nižje emisije, če se v njih uporablja ustrezno kurivo in če so starejše naprave ustrezno vzdrževane, lahko skupne emisije iz kurilnih naprav prepolovimo, je še poudaril.

Kdo si bo nove kotle še lahko privoščil

Medtem ko v Sloveniji v primerjavi z Nemčijo na področju oskrbe in nadzora malih kurilnih naprav capljamo daleč zadaj, pa prenovljena evropska direktiva Eco Design že predvideva nove, strožje zahteve za nove kurilne naprave na lesno biomaso.

Prihodnost za nove naprave je zato precej negotova, kot je povedal predstavnik enega od proizvajalcev teh naprav, jih sicer lahko izpolnijo, čeprav za izboljšave tehnologije ni več veliko prostora, a bistveno vprašanje pri tem je, kdo si jih bo sploh lahko privoščil.