Predlog Državnega sveta Republike Slovenije, s katerim bi v gradbeno zakonodajo ponovno uvedli dovoljenje za objekt daljšega obstoja, je danes na odboru za okolje in prostor doživel zavrnitev. Predlog ni prepričal niti vlade niti zakonodajno-pravne službe DZ, pomisleke pa so izrazila tudi občinska združenja.

Poslanci so na seji sicer pozdravili prizadevanja za rešitev vprašanja, ki se vleče že več desetletij, a so zakonu očitali pomanjkljivosti, hkrati pa tudi, da ne spoštuje odločbe ustavnega sodišča v celoti.  

Razveljavljeni 146. člen

Spomnimo. Ustavno sodišče je lani razveljavilo 146. člen gradbenega zakona, ki je omogočal legalizacijo objektov, zgrajenih do 1. januarja 2005, ne glede na njihovo skladnost s prostorskimi akti občin. Ugotovilo je, da takšna ureditev občinam jemlje pomemben del njihovih ustavno varovanih pristojnosti na področju urejanja prostora, saj pri odločanju o legalizaciji praktično niso imele nobenega vpliva.

Pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena je vložil državni svet, saj naj bi izvajanje povzročalo več težko popravljivih ali celo nepopravljivih posledic. Določilo je po mnenju DS namreč investitorjem omogočalo, „da pridobijo dovoljenja za objekt daljšega obstoja, z izdajo katerega se šteje, da ima objekt tudi uporabno dovoljenje, brez sodelovanja nosilcev urejanja prostora, vključno z občino, ki ima izvirno pristojnost urejanja prostora na svojem območju.“

Izvrševanje spornega člena je po njihovem mnenju pomenilo še kršenje ustavnih določbe glede varovanja zemljišč, okolja in ohranjanja zdravega življenjskega okolja. V ospredju pa so bila predvsem kmetijska zemljišča, na katerih stojijo gradnje.

Novi predlog vključuje občine

Zdaj pa je prav državni svet s popravki gradbenega zakona skušal odgovoriti na odločbo ustavnega sodišča in urediti status starejših objektov. Predlagali so, da bi bilo dovoljenje možno pridobiti za objekte, ki so v bistveno enakem obsegu in namembnosti obstajali že pred 1. januarjem 2005. Zahtevo bi bilo možno vložiti do konca leta 2030.

Bistvena novost bi bila obvezna vključitev občine v postopek. Ta bi izdala mnenje o prostorski sprejemljivosti objekta, pridobiti pa bi bilo treba tudi mnenja drugih pristojnih organov, ki varujejo javne interese, kot so varstvo narave, voda, kmetijskih zemljišč in kulturne dediščine. S tem naj bi predlagatelj sledil zahtevam ustavnega sodišča in vzpostavlja ustavno skladen sistem za urejanje statusa starejših objektov.

Rešitev še vedno pomanjkljiva

Zakonodajno-pravna služba je opozorila, da občina še vedno ne bi mogla nasprotovati legalizaciji zgolj zato, ker objekt stoji na zemljišču, kjer takšna gradnja po občinskem prostorskem aktu ni dovoljena. Dokazovati bi morala, da objekt nasprotuje ciljem prostorskega razvoja, otežuje izvajanje prostorskih aktov ali bistveno poslabšuje podobo naselja oziroma krajine. To so namreč določila, po katerih bi občina sploh lahko presojala legalnost objeta, hkrati pa manjka določilo, da bi moral biti izpolnjen tudi pogoj ustrezne namembnosti zemljišča. To pa po oceni službe ni isto kot pravica občine, da uveljavi svojo temeljno prostorsko odločitev o namenski rabi zemljišča.

Lahko bi prišlo do položaja, ko bi bil stanovanjski objekt legaliziran na zemljišču, ki v občinskem prostorskem aktu še vedno ostaja opredeljeno kot kmetijsko zemljišče.

Napačen signal črnograditeljem

Predlogu zakona nasprotuje tudi vlada, ki sicer razume potrebo po reševanju položaja starejših objektov, vendar predloga ne vidi kot celovite in sistemske rešitve. Opozarja, da se Slovenija s problemom legalizacij ukvarja že več kot trideset let in da dosedanje amnestije niso odpravile nastajanja novih nedovoljenih gradenj.

Nasprotno, ustvarjajo pričakovanje, da bo mogoče prej ali slej legalizirati tudi prihodnje kršitve, kar so v svojih razpravah poudarili tudi nekateri poslanci. Takšno sporočilo po oceni vlade zmanjšuje preventivni učinek gradbene in prostorske zakonodaje ter postavlja v neenak položaj vse, ki so gradili zakonito in nosili stroške pridobivanja dovoljenj.

Vlada zato meni, da bi bilo treba vprašanje objektov daljšega obstoja obravnavati skupaj z legalizacijami, delovanjem gradbene inšpekcije, prostorskim načrtovanjem in izvrševanjem odločb o odstranitvi objektov.

Sporna naj bi bilo tudi določilo fikcije pozitivnega mnenja. Ta namreč predvideva, da se v primeru, ko občina ali drug mnenjedajalec po pozivu ne poda svojega stališča, šteje, da z legalizacijo soglaša. Kritiki opozarjajo, da bi se tako lahko legalizirali tudi objekti, ki jih pristojni organi sploh ne bi vsebinsko presodili.

Predlog odpravlja pogojno naravo dovoljenja za objekt daljšega obstoja, ki je po dosedanji ureditvi omogočala kasnejši poseg države ali občine v primerih, ko bi se izkazalo, da objekt predstavlja nevarnost za ljudi ali okolje, po novem pa je to določilo črtano.