Na izletniški kmetiji Šinkovc gostitelja Vilma in Jože Brenčič že ob prihodu postavita jasen ton - takoj nas pozdravita s polno mizo domačih dobrot. V gostinstvo je sicer Vilma zašla bolj po spletu naključij kot po kakšnem velikem življenjskem načrtu, a tega zaradi njenega zagona in spretnosti v kuhinji ne bi nihče uganil. Po poklicu je ekonomistka, ko pa se je v njeni takratni službi začelo kazati, da se stvari ne bodo dobro iztekle, se je ponudila nova priložnost: na domači kmetiji bi lahko začeli kuhati tudi za obiskovalce. "Zakaj pa ne, ne zveni tako slabo," je pomislila takrat.
Začetki so bili precej spontani, pripoveduje. Dovoljenje za novo dejavnost so dobili leta 1992, dejansko pa je zaživela naslednjo pomlad. Učili so se sproti, vsako leto pa je prihajalo več gostov ...
Naučili smo se, kako narediti drobnjakove štruklje
Vilma nam je eno od veščin, ki si jih je priučila, tudi demonstrirala - izdelavo drobnjakovih štrukljev, ene od hišnih specialitet. Zavihali smo rokave in ji pomagali pri pripravi, nekoliko kasneje pa se je naš trud poplačal, saj smo jih lahko poskusili v goveji juhi.
Vilma priznava, da še nikoli ni zavrnila nikogar, ki se je oglasil lačen. Morda to ni najbolj ekonomična navada, pravi, je pa zato obisk pri njej toliko prijetnejši.
Spretnost, ki je nekoč reševala posodo
Medtem ko Vilma neguje kulinarično tradicijo, Jože Brenčič skrbi za ohranjanje ljudske obrti: glinene posode opleta z žico, da se ne razbijejo. Na kmetijah je bilo to znanje nekoč zelo uporabno, pove, danes pa je to že skoraj pozabljena rokodelska spretnost. Štejeta predvsem potrpežljivost in dober občutek, saj mora biti žica pravilno napeljana in čvrsto ovita, da posodo zaščiti.
Ste kdaj pomislili, kako dolgo pri vas zdržijo pekači, posode in lonci, preden nad njimi zaradi kakšne udrtine ali manjše nepravilnosti obupate in jih vržete v smeti? Posoda, ki jo ovija Jože, je po njegovih besedah stara vsaj dvesto let, z dobro zaščito pa lahko kljubuje času še precej dlje. "Nekoč stvari niso zavrgli ob prvi poškodbi," pravi. Takšne spretnosti so bile zato del vsakdana.
Stara domačija z bogato zgodovino
Na kmetiji Šinkovc pa poleg domače hrane ohranjajo tudi spomine in pripovedi, ki so se na Medvedjem Brdu prenašale iz roda v rod. Pri hiši vam bosta gostitelja na primer pokazala kamen, ki je po obliki nenavadno podoben potici. Domača zgodba pravi, da je gospodinja nekoč v jezi potico zalučala čez hrib in da je ta okamenela ...
Tudi ime Medvedje Brdo buri domišljijo. Domačini omenjajo več razlag njegovega izvora, med njimi zgodbo o kmetu, ki naj bi se pred medvedom zatekel v tamkajšnjo kapelo, drugi spet menijo, da ime sploh nima nobene povezave z medvedi, temveč je vezano na vodno razvodje - z ene strani hriba naj bi voda odtekala proti Jadranskemu, na drugi pa proti Črnemu morju.
Razgled, zaradi katerega se splača še malo povzpeti
Po kosilu, ko se hrana v trebuhu nekoliko poleže, je čas za sprehod na Šinkovčev grič, ki se dviga nad kmetijo. Z vrha se odpre širok razgled na okoliško pokrajino, ob jasnem vremenu pa seže pogled vse do Triglava. Gostitelja pravita, da grič pogosto privablja tudi ljubitelje nočnega neba, kar ne preseneča - svetlobnega onesnaženja je malo, odprt pogled na obzorje pa gotovo predstavlja prijeten kotiček za opazovanje zvezd in posebnih nebesnih pojavov.
V toplejši polovici leta se grič spremeni v gledališče na prostem, ki je postalo prava lokalna atrakcija. Člani Kulturno-umetniškega društva Medvedje Brdo tam uprizarjajo priljubljene slovenske filmske klasike.
A tudi če boste že prepozni za gledališče pod zvezdami, vas bodo na kmetiji potolažili z okusno domačo hrano - kar koli boste izbrali, najverjetneje ne boste razočarani.