"Slovenski Pompeji": Pod gozdom se skriva velemesto, staro skoraj 3000 let

Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Domačija Grofija Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Domačija Grofija Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Domačija Grofija Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Domačija Grofija Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Domačija Grofija Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Domačija Grofija Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Domačija Grofija Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Domačija Grofija Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Domačija Grofija Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Domačija Grofija Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Domačija Grofija Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Domačija Grofija Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Domačija Grofija - konji Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Domačija Grofija - konji Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Domačija Grofija Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Domačija Grofija Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Domačija Grofija Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Sašo Porenta Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Arheološki park Cvinger, Vir pri Stični Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Domačija Grofija Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Domačija Grofija
Le streljaj od Stične leži eno največjih železnodobnih naselij jugovzhodnega alpskega prostora. Njegovo obzidje, gomile in ostanki nekdanjega življenja pričajo o mogočni skupnosti, del te izjemne dediščine pa se skriva tudi na posestvu Domačije Grofija.
Oglej si celoten članek

Če bi človek po teh gričih hodil brez vodnika, bi najbrž videl predvsem gozd, travnike, kamnite nasipe in nekaj nenavadnih vzpetin. Morda bi se vprašal, zakaj je teren takšen, kot je. Arheolog Sašo Porenta pa nam pred oči nariše drugačno sliko – kamniti nasip je bil nekoč mogočno obzidje, vzpetina pa gomila, kjer so v železni dobi pokopali mrtve.

Kako se je naselbina imenovala nekoč, ne vemo, danes pa nosi različna imena – halštatsko najdišče pri Stični, Cvinger na Viru pri Stični ali Virski cvinger. Kaj se je torej tu dogajalo pred približno 2800 leti?

Mesto, veliko 21 hektarov, je ležalo na jantarni poti

Naselbina je nastala okoli leta 800 pred našim štetjem, v času, ko se je v Grčiji začelo oblikovati mestno življenje, v Rimu pa naj bi se šele začenjala njegova zgodnja zgodovina. Njena oblika spominja na ledvico, v dolžino meri približno 800 metrov, v najširšem delu okoli 400 metrov, celotna površina pa obsega kar 21 hektarov. Razdeljena je na severni in južni del.

Po besedah Porente je bila to največja naselbina v jugovzhodnem alpskem prostoru v starejši železni dobi. Poseljena je bila več kot 800 let, vse do prihoda Rimljanov, ko je bilo življenje v takšni obliki končano, prebivalstvo pa se je preselilo v dolino.

Ne gre sicer za osamljeno naselbino, saj je ležala ob p Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Domačija Grofija omembnih prometnih povezavah, ki so povezovale Balkan z Apeninskim polotokom, v širšem prostoru pa so se tukaj stikale tudi poti proti srednji Evropi in Baltiku. Pomembno vlogo je imela jantarna pot, po kateri je jantar iz baltskega prostora potoval proti jugu. Da je bila Stična vključena v to trgovsko mrežo, dokazujejo grobne najdbe.

"Stična prav izstopa po jantarju v teh grobovih," poudari Porenta. V njih so našli jantarne jagode, obeske in umetelno izdelane predmete. Skupnost je bila očitno povezana tudi z obrtjo, obdelavo železa, stekla in drugimi dejavnostmi.

Neverjetno obzidje, po katerem se lahko danes sprehodimo

Ena najbolj osupljivih zgodb Cvingerja je njegovo obzidje. Prvo so zgradili okoli leta 800 pred našim štetjem, in to v enem kosu. Že ta podatek pove veliko o organiziranosti takratne družbe. Teren so morali pripraviti, skale nalomiti in površino izravnati. Obzidje je bilo široko približno dva metra, njegova prvotna višina pa ni znana.

Okoli leta 600 pred našim štetjem so zgradili novo, še mogo­čnejšo utrdbo. Ta je bila široka približno tri metre, po ocenah pa je lahko skupaj z lesenim nadzidkom segala več kot pet metrov visoko. Posebnost je bila tako imenovana kasetna gradnja: obzidje so razdelili na manjše, približno tri krat tri metre velike enote, z lesenimi povezavami, kamnitima zunanjima licema ter notranjostjo iz drobirja in zemlje.

Takšna konstrukcija ni bila naključna – če bi napadalci prebili en del enotnega zidu, bi se lahko porušil precejšen odsek. Pri kasetni gradnji pa je bila škoda omejena na posamezen del, ki ga je bilo mogoče lažje popraviti. Za obzidjem je potekala še približno štiri metre široka pot, po kateri so se lahko premikali branilci.

"Tak tip obzidja ni znan nikjer drugje, zato ga je Gabrovec poimenoval stiški tip," pojasni Porenta. Arheolog Stane Gabrovec je namreč pri raziskovanju naletel na gradbeno rešitev, za katero ni našel primerjav v Evropi. Porenta omenja možne povezave z gradbenimi praksami na območju Judeje oziroma Palestine ter še starejšimi hetitskimi utrdbami. Toda pri tem je previden: "To je samo hipoteza. Dokler nimamo DNK-analiz, ne moremo vedeti, ali so prišli ljudje od drugod ali pa se je samo preneslo znanje."

Naselbina je imela več faz obzidja. Starejše so ob gradnji novih deloma poškodovali, ponekod pa so se pod zemljo ohranile tudi vse štiri glavne faze, ena nad drugo. Danes si jih obiskovalec ne more ogledati kot razkritega arheološkega muzeja na prostem, vendar se ob vodnikovi razlagi začnejo kazati vsaj obrisi nekdanje mogočne utrdbe.

Porenta: "Čaka nas še ogromno dela"

Raziskovanja so bila dolgo usmerjena predvsem v obzidje – Stane Gabrovec je konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja raziskoval predvsem njegove gradbene faze. V notranjost naselbine so arheologi resneje posegli šele ob novejših infrastrukturnih delih.

Takrat so na območju trase za kanalizacijo in drugo infrastrukturo opravili arheološke raziskave in našli ostanke hiš, ulic in trgov. Na delu izkopa, kjer so se ohranile lesene strukture, je bilo mogoče prepoznati celo odtise tramov, nadaljuje Porenta. Našli so tudi ognjišča, uteži za statve, keramiko in druge predmete, ki odstirajo podobo vsakdanjega življenja.

Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Domačija Grofija

"To so bili za tisti čas slovenski Pompeji," je slikovit arheolog. Georadarske raziskave, pri katerih so sodelovali tudi strokovnjaki z univerze v Bradfordu, so pokazale razporeditev ulic in objektov, podoba naselbine pa je tako precej bolj urbana, kot bi si jo morda predstavljali ob pogledu na današnji gozd in travnike.

"To je bilo dejansko za tisti čas velemesto," pravi Porenta, a obenem doda, da je bilo kljub temu raziskanega le malo. Obsežnejša izkopavanja so draga in zahtevna, zato se večina nekdanjega mesta še vedno skriva pod zemljo. Porenta ocenjuje, da je potencial izjemen, a hkrati poudarja, da je treba raziskave opraviti premišljeno in strokovno. Najdbe z novejših izkopavanj še obdelujejo; kovinske predmete konservirajo v Narodnem muzeju, keramiko pa čaka nadaljnja strokovna analiza. "Čaka nas še ogromno dela," se zaveda.

V grobovih orožje, posode, nakit …

Pokrajina okoli naselbine je posejana tudi z gomilami – grobnimi nasipi, v katerih so pokopavali pomembnejše člane skupnosti. Nekatere so danes poraščene z gozdom, druge so zaradi obdelovanja zemlje skozi stoletja izgubile prvotno obliko. Po ocenah jih je bilo ohranjenih približno 126 oziroma 127, različnih velikosti, od manjših do takšnih, ki so merile več deset metrov v premeru.

V njih so odkrili bogate grobove z orožjem, različno opremo, posodami, nakitom in drugimi predmeti. Posebej izstopa grob z oklepom, odkrit leta 1936. Oklep je danes v berlinskem muzeju, kjer je bil nekoč del zbirke cesarja Viljema II. Porenta pripoveduje, da se je cesarju oklep zdel tako imeniten, da ga je razstavil v sprejemni dvorani. Del izkopanin vojvodinje Mecklenburške, ki je podvig izpeljala v začetku 20. stoletja, pa naj bi se danes nahajal v ZDA.

Zgodovina naselbine je bila precej burna, razloži Porenta: okoli leta 600 pred našim štetjem so območje prizadeli vpadi Skitov, kar dokazujejo tudi najdbe puščic in plasti žganine. Pozneje so na tem območju živeli Kelti, ki so zgradili svoje obzidje. Njihovih grobov pa arheologi še vedno poznajo presenetljivo malo.

Domačija z bogato tradicijo

Na tleh starodavnega železnodobnega gradišča leži tudi Domačija Grofija, kjer prav tako ohranjajo zgodovino - le da iz druge dobe. Turistična kmetija na Vrhu pri Stični, po domače Kavčeva domačija, je zaščiten kompleks starih kmetijskih poslopij. Njena zgodovina je dolga več stoletij, prve omembe segajo v leto 1750, današnjo podobo pa je začela dobivati v 19. stoletju.

Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Domačija Grofija Na domačiji nas sprejmeta Majda Vrhovec in njena hči Damjana. Prav Damjana nam ob dobrodošlici predstavi družinsko zgodbo: "Moj pradedek je kupil to domačijo okoli leta 1899. Tukaj se mu je rodilo 16 otrok," pripoveduje. Domačija je bila v preteklosti razdeljena med več lastnikov, njen oče pa je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začel odkupovati dele posestva in z mamo zavihal rokave. V nekaj letih sta znova povezala domačijo ter jo med letoma 1985 in 1992 obnovila.

Danes ima družina razdeljene naloge: mama Majda je lastnica domačije, Damjana skrbi za gostinski del, brat pa za kmetijstvo. "Kuhamo domače, lokalne stvari. Kar ni domače, kupimo od drugih kmetij," pove Damjana. Gostov ne sprejemajo vsak dan, temveč predvsem po predhodnem dogovoru. Naenkrat gostijo eno skupino, ne glede na to, ali šteje deset ali dvajset ljudi. "Ljudje pravijo, da zelo radi pridejo k nam, ker je tako kot doma, v dnevni sobi, samo da ni treba posode pomivati," se pošali Damjana.

Na domačiji imajo urejene tudi sobe ter postajališče za avtodome. Na kmetiji redijo damjake, konje in koze, obdelujejo njive, pridelujejo zelenjavo, nekatere dejavnosti, ki so jih nekoč opravljali, pa so zaradi vse večjih obremenitev in pomanjkanja delovne sile opustili.

Človeška ribica in okus Dolenjske

Grofija pa ni zanimiva le zaradi stare arhitekture in kmetijske dediščine. V enem od obnovljenih gospodarskih poslopij so uredili še razstavo o človeški ribici, saj je zgodba slednje tesno povezana prav s tem območjem. V bližini domačije je namreč Virski studenec, iz katerega naj bi leta 1824 žena Janeza Keka prinesla človeško ribico, tudi z mladiči. O dogodku je nastal zapis, znan kot Stratilov protokol. Damjana pojasni, da je Janez Kek najdbo predstavil stiškemu samostanskemu zapisnikarju Stratilu, ki je dogodek dokumentiral. Po njenem pripovedovanju gre za pomemben dokument v zgodovini znanstvenega prepoznavanja te nenavadne podzemne živali.

Razstava obiskovalcem približa tako zgodbo o človeški ribici kot arheološko preteklost kraja. Na skednju je urejena še etnološka zbirka starega kmečkega orodja, ki spomni na delo in življenje na podeželju pred desetletji: "Hišo je uredila babica," je zapisano na leseni tablici.

Foto: Žurnal24/Nina Šprohar Domačija Grofija Obisk pa seveda ne mine brez kulinaričnega dela. Najprej nas pogostijo z domačim kruhom, divjačinsko pašteto in namazom iz sončničnih semen, zelišč in jajc. Za pokušino so na voljo tudi domači likerji – sivkin, melisin in cvičkov. Pozneje na mizo pride še divjačinski golaž, za piko na i pa skutno-pehtranove palačinke, da se domov odpravimo z zares polnim trebuhom.

nina.sprohar@styria-media.si

Obišči žurnal24.si

Komentarjev 1

  • 19:30 15. November 2026.

    Iščeš dekle za eno noč? Dobrоdošli - https://3n.si/sex

Več novic

Zurnal24.si uporablja piškotke z namenom zagotavljanja boljše uporabniške izkušnje, funkcionalnosti in prikaza oglasnih sistemov, zaradi katerih je naša storitev brezplačna in je brez piškotkov ne bi mogli omogočati. Če boste nadaljevali brskanje po spletnem mestu zurnal24.si, sklepamo, da se z uporabo piškotkov strinjate. Za nadaljevanje uporabe spletnega mesta zurnal24.si kliknite na "Strinjam se". Nastavitve za piškotke lahko nadzirate in spreminjate v svojem spletnem brskalniku. Več o tem si lahko preberete tukaj.