Zakaj so praznični dnevi za nekatere ljudi stresni?
Prazniki med božičem in novim letom so problematični, ker so zelo dolgi. Poleg tega je zlasti božič praznik, pri katerem je v ospredju družina. Če družine ni, ljudje čutijo praznino. Obenem velik pritisk na ljudi izvaja potrošniška družba, češ, treba se je obdarovati s čim več darili namesto s navzočnostjo, pozornostjo in prijaznostjo. Pod hudimi pritiski so posamezniki, ki so namesto vrednot izbrali materialni svet. Podobno je, če človek otrokom težko odreče pretirane zahteve za darila, vendar zanje nima denarja, ali še huje – da otroku ne more kupiti nečesa, kar bi otrok potreboval.
Torej včasih takšnih težav ni bilo?
Seveda so bile. Morda so bile drugačne, včasih recimo denarja in dobrin sploh ni bilo. Tudi če je kdo želel otroku kupiti kakšno malenkost, ni mogel. Danes pa potrošniška družba zelo veliko narekuje, usmerja norme in se vpleta tudi v tradicijo praznovanja. Ogromno pacientov me sprašuje, kaj bom delala čez novo leto, in ko jim povem, da bom doma, z družino, in da bom prebrala kakšno knjigo, prav čutim, kako si številni kar oddahnejo. Pričakujejo namreč, da bom kam odpotovala in praznike preživljala kdo ve kje. Ampak doma je lepo.
Koliko ljudi v tem času občuti stisko, anksioznost?
Vedno več. Zlasti če so osamljeni, revni, sprti z družino ali pa so koga v družini izgubili. Izguba bližnjega je posebno boleča ob vseh praznikih in obletnicah, saj se takrat posebno zavemo, kako tega človeka pogrešamo.
Ali lahko rečemo, da je ta stiska omejena na starejše, osamljene? Koga največkrat prizadene?
Mislim, da vsi včasih doživljamo eksistencialne stiske, ima pa pri osamljenih malce drugačno vsebino kot pri starejših, revnejših ali tistih, ki so izključeni iz kakšnega drugega razloga. Vsak ima svojo vsebino stiske. Je pa tako, da če si posameznik dovoli, da ga stiska premaga, ga lahko tudi zlomi. Če pa posameznik vzame življenje v svoje roke, stiska nima večje moči nad njim. Tudi mladostniki imajo težave. Mislijo, da bo novo leto prineslo kup sprememb, potem pa se nič ne zgodi. In so povsem razočarani.
Kako pa se takšne težave kažejo navzven?
To je stresna motnja. Ljudje so hudo obupani, solze tečejo, vse je brez smisla, srce razbija. Zelo je dramatično; nič posebnega in nič nevarnega ni, a je precej neprijetno.
Je dojemljivost za stres odvisna od osebnosti oziroma labilnosti človeka?
Vse je v naši glavi. Na nas prežijo pasti, vse je odvisno od tega, kako se bomo z njimi soočali. Jasno je, da je stiska, če človek nima kaj dati v lonec in je družina lačna. Ampak stiska bo še večja, če bo tem ljudem nerodno iti na Rdeči križ po pomoč. Jaz ljudem velikokrat rečem, da bi prva stala v vrsti, če bi se znašla v takšnih težavah. Stiska ljudi bo večja, če bodo mislili, da se to zanje ne spodobi.
Je položaj, v katerem se znajdejo ti ljudje, zaradi krize še slabši?
Za en segment ja, za drugega ne. Namreč, moja prijateljica me je spomnila na zelo zanimivo stvar. Ob krizi so ljudje budnejši, živahnejši, pozornejši do sebe in okolice ter bolj živo doživljajo vsak trenutek posebej. Morda na prvi pogled težje živijo, ampak živijo bolj polno, ker se zavedajo vsakega trenutka. Za tiste, ki se čutijo bolj negotove, pa je kakovost življenja zelo slaba.
Kako stiske staršev vplivajo na otroke?
Odvisno od tega, kako se s tem soočajo starši. Otroku lahko damo vzorec dobrega soočanja, lahko pa mu damo vzorec padlega na bojišču. Seveda starši stiske ne smejo skrivati pred otroci, je pa odgovorno, da jim pokažejo, da se je treba boriti ter da je treba iz krize in stiske potegniti najboljše.
Kako se s takimi težavami sploh spopadati?
Življenje je treba vzeti v svoje roke. Če gre za finančno stisko, je treba najti stvari, ki niso drage. Jaz pogosto svetujem hojo. Ta nič ne stane. Silvestrovanja na prostem so, denimo, tudi dobra stvar. Tam lahko ljudje srečajo prijatelje, nič ne stane; za nazdraviti lahko prinesejo s seboj. Lepo je in dostopno za široke množice. Zapiranje med štiri stene iz obupa je zadnja stvar, ki bi jo človek sam sebi privoščil. Čeprav na drugi strani drži, da je včasih družba s samim sabo lahko tudi najboljša stvar in si je vredno privoščiti tudi trenutek tišine in miru s samim seboj.
Koliko pacientov v povprečju na dan obišče vašo ordinacijo?
Preveč. Okoli 25.
Jih je decembra več kot sicer?
Ja.
Kakšne so njihove najpogostejše težave?
Ena patologija je čisto nova in verjetno čisto slovenska. To so ljudje, ki so zaposleni za določen čas. Te pogodbe se ne smejo obnavljati, ker ima sicer človek pravico, da zahteva zaposlitev za nedoločen čas. Zato pogodbe dajejo samo do sredine decembra, sredi januarja pa ga običajno spet zaposlijo za določen čas. Ti ljudje se doma cele novoletne praznike tresejo, ali jih bodo januarja poklicali ali ne. Redkokdo ima pogum, da se v tem času zabava in si vzame zaslužen dopust, veliko več pa si jih doma grize nohte. Pridejo tudi taki, ki bi radi ravno za novo leto razrešili partnerske težave ter rečejo “Novo leto, novo življenje” in partnerju postavijo kovčke pred vrata. Še ena zelo slovenska zadeva je, da se tik pred dopusti v podjetje vpeljejo spremembe in dajo ljudem odločbe, kaj vse bo drugače, potem pa jih med prazniki doma črviči.
Kako jim pomagate?
Z razbremenilnim razgovorom, preusmeritvijo pozornosti in razlago, da je njihova stiska povsem razumljiva, saj se na takšne strese vsak človek odzove s slabim počutjem.
Se lahko takšne težave rešijo s pogovorom?
Ne, takih težav pogovor seveda ne reši. S pogovorom preusmerimo fokus, človeka razbremenimo, mu pomagamo in svetujemo, kako naj se usmeri v zdrav življenjski slog, da bo zdržal te pritiske.
Kako uspešne pa so takšne terapije?
Ta razgovor je namenjen normaliziranju stiske. Seveda bo človeka čez dan stiska še nekajkrat ujela, ampak točno ve, da mora takrat iti na sprehod, na zrak, ali pa čistiti kopalnico. Veste, to so tiste vrste terapije, kjer partner potem reče: “Tja pa kar še pojdi.” (smeh) Mi svetujemo, naj ljudje gnev in stisko usmerijo v kaj konstruktivnega. Če gre človek v takšnem stanju pospravljat podstrešje ali čistit garažo, se bo povsem razbremenil. Garaža bo čista, zadovoljstvo veliko, saj bo narejenega nekaj koristnega, bes na šefa bo manjši, pa še partner bo vesel.
Je med ljudmi, ki imajo takšne težave, več moških ali žensk?
Težko bi rekla, da je enih več kot drugih. Drži pa, da ženske lažje in pogosteje iščejo pomoč. Tudi če ima težavo njihov soprog ali partner, bo ženska potrkala na vrata.
Lahko kaj storijo tudi za preventivo?
Jaz pri svojem delu srečam ogromno ljudi, za katere ne bi bilo treba, da so moji pacienti. Veliko anksioznih, stresnih in depresivnih motenj je mogoče preprečiti z zdravim načinom življenja, skrbjo zase in pravočasnim ukrepanjem.
Je v tem času tudi več samomorov?
Več je poskusov samomora. Smo pa na tem področju veliko naredili pri preventivi. Samomorilni količnik pri nas pada, so pa še vedno vrhovi. Iz tega vidika se mi gotovo bojimo praznikov.
Ali ljudje čutijo olajšanje, ko je praznikov konec?
Januar je zelo depresiven mesec. Olajšanje začnejo ljudje čutiti, ko se začne dan daljšati. Najdepresivnejši meseci so november, december in januar, ko je najtemnejši del leta. Razpoloženje je namreč odvisno tudi od količine svetlobe, zato svetujemo, naj so ljudje v tem času čim več na soncu in zraku. To se pri razpoloženju zelo pozna.
Kako pomembna je rutina?
Do neke mere je gotovo pomembna. Ne sicer tista “železobetonska”. Morajo pa ljudje imeti neke kratkoročne in dolgoročne načrte ter upanje, da se bodo ti načrti uresničili. Imeti morajo osnoven občutek varnosti zase in za bližnje. Težko je živeti, če se še, preden vstanemo iz postelje, sprašujemo, kaj bo z nami. Potrebujemo tudi občutek lastne koristnosti.
Ali opažate, da je stresa več tudi med letom?
Ja. Hitro narašča.
Je to posledica načina življenja?
Vsega po malem. Mi zelo hitro živimo, zelo veliko je sprememb, na katere nismo pripravljeni, pričakovanja so velika, zato se je treba zelo hitro prilagajati. Nismo pa se vedno pripravljeni prilagajati. Za naše starše je recimo večinoma veljalo, da bodo v eni službi preživeli 40 let. Današnja mladina mora razmišljati čisto drugače. Ne le da služba ni več nekaj samoumevnega, videti je, da bo treba imeti nogavico prihrankov za financiranje počitnic, ko ne bo dela. Saj ko bo nekdo imel delo, ne bo časa za počitnice.
Kaj bi sporočili ljudem? Kako naj si praznike naredijo prijetne?
To naj storijo v okviru tistega, kar imajo. Ljudje se premalokrat zavedajo stvari, ki jih imajo, in gledajo samo tisto, česar nimajo. Zavedajo naj se, da stvari niso samoumevne. Pomembno je, da so zdravi, da imajo okoli sebe bližnje, s katerimi se razumejo, da imajo toplo in svetlo stanovanje. Aktivno se je treba spomniti, da te dobrine imamo. In potem travme ne bo.