Dalibor Jugović, begunec, ki je 23 let v Sloveniji

Foto: Barbara Barbič
Foto: Barbara Barbič
Slovenci smo se z večjim valom beguncev soočali že ob razpadu Jugoslavije. Številni so se vrnili na svoje domove, številni so ostali tu, se v Sloveniji izšolali, uredili življenje, uredili državljanstvo. Dalibor Jugović je v Slovenijo prišel kot 13-letni otrok. Kako begunec, ki je imel v potnem listu 10 let napisano “do preklica”, gleda na aktualno begunsko krizo?
Oglej si celoten članek

Kdo ste?

Dalibor Jugović, rojen sem leta 1978 v centralni Bosni. Po nacionalnosti sem Hrvat; moji starši so se vedno opredeljevali za Hrvate. Nacionalnost vidim kot stvar lastne izbire, osebne svobode. Etična pripadnost je sicer na vsem področju nekdanje Jugoslavije kar problematična. Če pojasnim; biti Dolenjec in Slovenec ni težava, prihajati iz Bosne in pri tem biti Hrvat, pa je ljudem že težje doumljivo. Sicer pa je vprašanje “kdo sem” precej kompleksno, nanj lahko podam številne odgovore.

Kaj počnete za preživetje?

Zaposlen sem pri Zvezi paraplegikov Slovenije, kot asistent delujem na Društvu paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Delam za minimalno plačo, vendar denar mi nikoli ni bil prva prioriteta v življenju. Pri meni osebno gresta dve tretjini plače za stroške, pa sem vseeno kar zadovoljen. Zavedam se, da so številni ljudje, ki so še na slabšem kot jaz, tako da se ne pritožujem.

Bolj pomembno mi je, da me delo, ki ga opravljam, izpolnjuje, da sem zadovoljen s smernicami v življenju, ki sem si jih izbral. Poleg svojega dela veliko sodelujem z različnimi društvi in organizacijami, predvsem tistimi s humanitarno noto. Kolikor mi čas dopušča, pišem. Izdal sem dve pesniški zbirki, sodeloval na več pisateljskih natečajih.

Imate družino?

Poročen še nisem, družina, iz katere izhajam, pa je razkropljena v več državah. Posledica vojne. Oče je žal umrl pred nekaj leti, mama in brat sta na Hrvaškem v Virovitici, dva brata sta v Nemčiji, sestra živi ravno tako na Hrvaškem blizu Zagreba.

Od kod izhaja vaša družina?

Naša domačija je bila v Donji Komušini, občina Teslić. Površinsko je to največja občina v nekdanji Jugoslaviji. Čudoviti kraji; izredno gozdnato območje, ogromno potokov, prelepa reka Usora. Neokrnjena narava je tam, še dandanes se najdejo recimo potočne postrvi, raki. Dolina je podobna Dolenjski.

Foto: Osebni arhiv Dalibor Jugovic Imel sem lepo otroštvo. Hodil sem v osnovno šolo, ki je bila kakih 500 metrov oddaljena od naše hiše. Po pouku je najprej sledilo delo na polju, imeli smo tudi živino. Ko je bilo delo opravljeno, smo se s prijatelji kopali v reki, ob sobotah in nedeljah smo vedno igrali nogomet, po gozdovih smo gradili hišice, lovili živali. Imel sem res lepo otroštvo. Do svojega 12. leta se nisem zavedal, kaj sem po nacionalnosti. V mojem razredu nas je bila polovica Hrvatov, polovica Bošnjakov in dva Srba, otroka učiteljev. Bili smo prijatelji.

Kaj je prisililo vašo družino v beg, da ste postali begunec?

Militarizacija se je čutila na vsakem koraku. Rad bi poudaril, da nismo bili prisiljeni bežat, pač pa smo bili pregnani. Med ljudmi se je začelo pojavljati orožje, začela so se graditi zaklonišča, ljudje so začeli skrivati stvari.

Prihajalo je do dogodkov, kot je recimo metanje bombe iz avtomobila pred gostilno. To je bilo približno 500 metrov od naše hiše. Zelo dobro se spomnim, ko me je sredi noči zbudila eksplozija, nismo vedeli, kaj se dogaja. Čez teden dni je bila iz sosednjega hriba izstreljena protitankovska raketa. Spomnim se dogodka, ko smo bili s prijatelji popoldne za šolo. V šolskih prostorih je vojska zbrala ljudi, zahtevali so orožje. Ljudje so zatrjevali, da ga nimajo, atmosfera je bila zelo nastrojena. Fantje smo izza oken opazovali dogajanje, ko sta nas presenetila vojaka in nam namerila kalašnikovke v trebuh. Bili smo otroci, stari 12. let.

Takšnih dogodkov je bilo ogromno, stvari so se začele zaostrovat. Šli smo mama, moj starejši in mlajši brat ter bratranec. Stara mama je ostala doma, enostavno se takrat ni dala premaknit.

Poudarjate da niste bili begunci, pač pa pregnanci …

Ko smo odšli zdoma, sem bil otrok. Takrat me je bolj zanimalo, s kom se bomo pomerili na nedeljski nogometni tekmi, ali bodo prodajali pred cerkvijo petarde ali ne, kako naj povem mami za tisto dvojko v šoli, katero žival bomo srečali v gozdu. Dogajanje v okolici sem seveda opažal, nisem pa zelo resno razmišljal o njih. Foto: Barbara Barbič Dalibor Jugovic

Vendar vsi dogodki, kot sem jih opisoval prej, so na ljudeh pustili posledice. Predstavljajte si; okrog Teslića so kar naenkrat bila postavljena gnezda brzostrelcev, letala so preletavala kraje, skozi vasi so vozili polni tovornjaki nekih paravojaških formacij. Pojavljale so se grožnje, napadi. Kar naenkrat je bilo konec šole, čeprav je bil maj. Začele so se pojavljati nočne straže, ljudem so ves čas grozili, naj predajo orožje.

Kako ste odšli? Kaj ste kot otrok vzeli s seboj?

Zelo dobro se spomnim dneva, ko smo šli. Bila je običajna nedelja, šel sem pogledat, če se prijatelji že zbirajo na nogometnem igrišču. Ker jih ni bilo, sem se vrnil domov, kjer je družina v naglici že pakirala stvari. Mama je rekla: “Hitro se spakiraj, gremo!”

Mame so se bale za otroke, očetje so se bali za žene, najbolj smiselno se je zdelo, da se gre. Vem, da sem zagrabil torbo in vanjo naložil dvajset svojih stripov. Nas in še nekaj drugih družin so naložili na tovornjak in odpeljali do Ozimce. Tam nas je za dva dni sprejela neka družina, nato smo se z avtobusom odpeljali proti Splitu. Vozili smo se skozi številne kontrolne točke, ki so jih imele postavljene različne vojske. Preverjali so, kdo smo, kam gremo. Peljali smo se proti Splitu. Vem, da smo v žepu imeli tristo takratnih nemških mark, dokumente in nekaj oblačil. Naš cilj je bil priti v Slovenijo, kjer je v Straži pri Novem mestu živela moja teta.

Kako ste potovali do Slovenije?

V Splitu smo spali na avtobusni postaji. Na tleh neke hale, na ploščicah. Razmere so bile grozne. Tam smo bili nekaj dni, nato pa odšli proti Šibeniku. Morate razumeti, da je bila takrat vojna, Šibenik je bil razdejan. Zelo dobro se spomnim teh vojnih prizorov. Večina poti je sicer v mojem spominu zamegljena, bil sem zelo izmučen. Zbudil sem se na primer na trajektu, pa se sploh nisem spomnil, kako sem tja prišel, kaj tam počnem. Pot je bila zelo naporna.

V Ljubljano smo prišli z nekaj torbami. Spomnim se, da je k nam pristopil taksist in nam dal nekaj tolarjev, da smo si šli kupit nekaj za pod zob. Iz Ljubljane smo prispeli k teti v Stražo, kjer smo bili nekaj dni.

So imeli dovolj prostora za sprejem še ene družine?

Ne. V majhnem stanovanju je teta živela skupaj z možem, sinom in njegovo družino. To je bila začasna rešitev, saj je bilo stanovanje premajhno. Naslednja rešitev je bila ta, da smo šli k sestrični v Novo mesto, ki pa je ravno tako živela skupaj z možem in dvema otrokoma. Hudo je bilo, mama je bila na koncu z živci. Iskali smo rešitev, kakršnokoli, da ne bi bili več v breme. Foto: Osebni avrhiv Dalibor Jugovic

So vas nato sprejeli v begunskem centru?

Ja, v Novem mestu so takrat postavljali begunske centre, mi smo našli zatočišče v nekdanjih Pionirjevih barakah za delavce. V teh barakah so bile sobice velikosti dvakrat dva metra. Razmere so bile res slabe. Imeli smo dva WC-ja na 12 sob in dva tuša. Zraven barak je bila jedilnica, tja so nam dostavljali hrano iz Pionirjeve kuhinje. 

Na začetku smo bili tam štirje otroci in mama, potem so se nam pridružili še oče, brat in stara mama. V mali sobici nas je živelo osem. Večino domačih nalog sem naredil ob enajstih zvečer na WC-ju. Vendar ne me narobe razumet! Takrat mi to niti približno ni izgledalo grozno, na nek način mi je bil izziv. Bil sem najstnik, s tem se nisem obremenjeval, kot so se recimo moji starši.

Kakšen je bil vaš status v Sloveniji?

Imeli smo tako imenovani status begunca oziroma, če izhajam iz zakona, podelili so nam status o začasnem bivališču. V določenem trenutku naj bi nas bilo, od leta 1992 naprej, okrog 70 tisoč. Da bi vsem podelili status begunca v smislu Ženevske konvencije, je bilo nemogoče.

Po petih letih smo dobili mesto v Dijaškem domu v Novem mestu, kjer so bile razmere boljše. Da bi se vrnili v domov v Bosno, je bilo nemogoče. Hiša je sicer še stala, vendar brez strehe, bila je izropana; pobrali so vse, celo napeljavo iz zidov. Največji problem pa je bila politična situacija, ki je težava še danes. Mama recimo že pet let čaka eno samo odločbo, da bi si lahko uredila pokojnino.

Kako je bilo z vami, otroki? Kako z vašim šolanjem?

Otroci smo, vsaj mi v Novem mestu, hodili v popoldansko šolo, poučevali so nas učitelji, ki so bili ravno tako begunci. Šolanje nam je v veliki meri omogočila novomeška občina. V redno šolo nismo mogli biti sprejeti, med drugim nismo še znali niti jezika.  Foto: Osebni avrhiv Dalibor Jugovic

Ne morem dovolj poudariti, v kolikšni meri je bilo to pomembno, da so nam omogočili nadaljevanje šolanja. Saj nihče ni vedel, koliko časa bo to trajalo. Sprva smo mislili, da bo ta situacija le nekaj mesecev, da bomo šli potem nazaj domov. Torej še enkrat, pomagalo nam je ogromno ljudi, ne le nam, šolarjem, na splošno vsem beguncem. Hvaležen sem za to. Zelo sem hvaležen. 

Hvaležen za to, da so vam v zelo kratkem času omogočili nadaljevanje šolanja?

Tudi, vendar ne le zato. V življenju se trudim zgraditi takšen odnos do vsega. Mislim si: “Človek, ne moreš biti toliko neumen, da si hvaležen za dobro, nisi pa za slabo.” Jobova knjiga, čeprav ne morem ravno reči, da sem religiozen. Skratka, hvaležen sem. Mislim, da je to osnova, da človek lahko gradi naprej.

Kot begunec ste torej v begunski šoli končali osnovno šolo. Kaj pa potem?

Ko sem končal osmi razred osnovne šole, smo bili begunci še vedno v posebnih skupinah. Šolanje sem želel nadaljevati na gimnaziji, vendar je bila prva ovira že v zakonodaji, druga v jeziku, saj se še nisem dovolj dobro naučil slovenščine, tretja pa v tem, da so mi enostavno rekli, ne glede na to, da sem imel odličen uspeh, da lahko šolanje nadaljujem le za zidarja ali gozdarja. Z veliko pomočjo številnih od Hrvaškega kulturnega združenja v Novem mestu, pokojnega patra Luke Pogačića, Društva za razvijanje prostovoljnega dela (DRPD) naprej, mi je končno uspelo, da sem se vpisal na gimnazijo.

Za dijaka so bile vaše razmere še vedno precej slabe…

Materialno gledano da. Vendar treba je vedeti, bil sem najstnik, te stvari me niso obremenjevale. No, prišli so trenutki, ko je bilo res hudo, vendar v grobem pa me to ni oviralo. Recimo, ko je bilo treba iti na izlet, pa ni bilo denarja. Rad bi poudaril, da sem težje prenašal to, da se je zbiral nek denar “za Daliborja”, kot pa to, da enostavno ne bi šel na izlet. Jemanje dostojanstva na vseh črtah, čeprav zelo dobro vem, da so vsi ti ljudje želeli le dobro. Foto: Osebni avrhiv Dalibor Jugovic

Gimnazijsko obdobje je bilo zame sprva težko, prvi letnik sem končal s štirimi popravnimi izpiti, in čeprav so mi ponudili, da se lahko zaradi mojih okoliščin pogojno vpišem v drugega, sem to zavrnil in pač letnik ponavljal. Naprej je šlo lažje, bolje sem se že naučil jezika. Po zaključeni srednji šoli sem se vpisal na FDV, smer Komunikologija tržno komuniciranje.

Kdo vam je pomagal pri študiju? Družina je živela v Novem mestu, fakulteta je bila v Ljubljani.

Za svojo eksistenco sem delal že od prihoda v Slovenijo naprej; če ne drugače, sem med počitnicami poprijel za delo, tudi mama je opravljala priložnostna dela, stanovanje mi je pomagal plačevati brat. Tudi v času študija sem opravljal vrsto del prek študentskega servisa, še naprej so mi pomagali številni ljudje iz Novega mesta. Tu je ogromno ljudi, kot je recimo Branka Bukovec, ki bdi nad DRPD-jem, ki se jim ni zdelo škoda vlagati svojega časa in energije v izobrazbo nekoga. Zelo sem jim hvaležen.

Po opravljenem prvem letniku sem eno leto pavziral, da bi lahko več delal in tako zaslužil za nadaljevanje šolanja, v drugem letniku smo dobili enkratno pomoč s strani države, v tretjem sem dobil sem pravico do bivanja v študentskem domu, na koncu tretjega letnika tudi štipendijo.

Kako ste se znašli po opravljenem študiju?

Napisal sem ogromno prošenj in se skušal uveljaviti na področju, za katerega sem se na fakulteti usposabljal, a žal neuspešno. Nekaj časa sem še živel v Ljubljani, nato pa sem dobil službo preko javnih del na OŠ Dragotina Ketteja v Novem mestu za delo z otroki s posebnimi potrebami. Preselil sem se nazaj na Dolenjsko, kjer sem še danes. Preko javnih del sem med drugim delal tudi na Rdečem križu, danes delujem s paraplegiki. Delo v organizacijah s humanitarno noto mi leži, na koncu dneva se počutim koristnega.

Danes imate dvojno državljanstvo, do podelitve slednjega ste bili tu 10 let. Kako ste doživljali to vmesno obdobje?

Težko. V Sloveniji sem že 23 let, moj potni list je deset let vseboval vizo, na kateri je pisalo “do preklica”. Ne vem, če razumete, kaj to pomeni, živeti v tej začasnosti. Hodiš v šolo, se izobražuješ, študiraš, nikoli pa ne veš, ali te ne bodo nemara nekega dne obvestili, da je vsega konec, da bo treba odit.  Foto: Barbara Barbič Dalibor Jugovic

Ta pritisk sem pogosto občutil, pritisk v smislu, kje sem? Kje sem pravno formalno? Bral sem zakon o tujcih, spremljal, kako se spreminja. Zaključeval sem študij, a se ves čas zavedal, da obstaja možnost, da mi prekličejo dovoljenje za bivanje.

Kaj pa sicer vaše pravice? Torej v tem vmesnem času?

Ne želim, da bi to zvenelo kot neka kritika, še enkrat poudarjam, da sem za vse hvaležen, da mi je v Sloveniji ogromno ljudi pomagalo. Res pa je, da je tisti “žig” v potnem listu marsikaj potegnil za seboj. Recimo dolgo časa smo begunci ves čas živeli pod nadzorom, zunaj smo bili lahko le do 9. ure zvečer. Če sem recimo želel biti s prijatelji zvečer v mestu, sem moral imeti posebno dovolilnico. Ker sem imel punco v Črnomlju in ker sem bil pri njej brez dovolilnice, sem ponoči končal v zaporu.

Kako bi opredelili odnos države do takratnih beguncev?

Ogromno ljudi je delalo na tem, da bi se integrirali. Skušali so nam pomagati, da bi se integrirali. Dolgo časa so begunci sicer živeli v absurdnem položaju, ko je država na nek način plačevala njihovo bivanje, ni pa jim podelila pravice do dela. Rekel bi, da je v smislu integracije beguncev večje delo opravila občina kot država. Bili so v konkretnem stiku z ljudmi, videli so konkretne situacije.

Pri beguncih se rado zastavlja vprašanje vključitve v družbo. Kako ste vi, kot begunec, spremljali te razprave?

Že pojem asimilacija asociira na to, kako so v Sloveniji tretirani tujci. V zakonu uporabljajo besedo “naturalizacija”; že iz človeškega vidika je, oprostite, to nelogično. Jaz ne morem postati Slovenec, tudi če bi hotel. Moji otroci, če jih bom kdaj imel, če bodo rojeni tu, se bodo najverjetneje opredeljevali kot Slovenci. Jaz pa te želje nimam, želim biti sprejet tak, kot sem in velika večina me takšnega tudi sprejema. Razmišljam tudi, zakaj bi me Slovenija sploh želela kot človeka, ki ga je na tak način možno spremeniti.

Seveda se in se bom integriral v vseh ozirih, po svojih močeh delal za dobro pokrajine, države, v kateri živim. V tem smislu se bom “naturaliziral”. Ne morem pa, še enkrat poudarjam, postati Slovenec. Moje korenine so drugje. Sicer pa besede so toliko, kolikor damo v njih, kar naredimo iz njih.  Foto: Barbara Barbič Dalibor Jugovic

Kako spremljate aktualno begunsko krizo?

Osebno jo spremljam predvsem kot veliko humanitarno katastrofo. Kdo je že rekel “če ubiješ človeka, je to umor, če milijon ljudi, je to statistika”. Gibanje globalnih koles, ki se vrti od 11. septembra 2001 naprej, je obrnilo svet. Gledam posnetke begunskih taborišč in jih primerjam s svojim begunskim življenjem. Bivanje v delavskih barakah, ki sem jih omenil, je bilo res kar hudo, vendar ko gledam begunce, ki zapuščajo svoje domove v zadnjih nekaj letih, ko ne vidijo nobenega izhoda, je to neprimerljivo. Vse skupaj postaja precej Orwellovsko.

Kako pa komentirate odzive in reakcije ljudi, tudi izrazito odklonilne do beguncev?

Ko gledam intervjuje z ljudmi, ki bežijo, vidim, da si želijo le miru. Nekaj, kar bi jim po naravi moralo pripadati. To je osnovna človekova pravica. Ne vem, ali je bila res potrebna fotografija utopljenega dečka na plaži, da se svet zbudi. Pa se še ni zbudil, niti približno ne dovolj. Že prej smo imeli na tisoče mrtvih otrok, milijone beguncev, za katere brezizhodno situacijo je kriva politika velikih.

Ja, groza me je odziva ljudi na begunsko krizo, tudi v Sloveniji, predvsem stališč v smislu “ti ljudje niso dobrodošli, te ljudi je treba pobit”. Kaj pa počenjo odgovorni? Zasedajo iz dneva v dan, organizirajo konference. V trenutku, ko je prvo človeško življenje postalo nepomembno, je postalo nepomembno katerokoli človeško življenje. Mislim, da pozabljamo na to.

Bi sami sprejeli muslimanskega begunca?

Zadnjič sem slišal Toma Križnarja, ki je na podobno vprašanje odgovoril s tem, da je recitiral Zdravljico. Torej: “Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan. Da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan…” Seveda bi sprejel begunca, tu ni nobenega vprašanja. 

barbara.barbic@zurnal24.si

Obišči žurnal24.si

Več novic

Zurnal24.si uporablja piškotke z namenom zagotavljanja boljše uporabniške izkušnje, funkcionalnosti in prikaza oglasnih sistemov, zaradi katerih je naša storitev brezplačna in je brez piškotkov ne bi mogli omogočati. Če boste nadaljevali brskanje po spletnem mestu zurnal24.si, sklepamo, da se z uporabo piškotkov strinjate. Za nadaljevanje uporabe spletnega mesta zurnal24.si kliknite na "Strinjam se". Nastavitve za piškotke lahko nadzirate in spreminjate v svojem spletnem brskalniku. Več o tem si lahko preberete tukaj.