"Vsi smo na istem čolnu," poziva Janša. " Slovenija je kot Titanik. Pluje in upa, da ne bo naletela na ledeno goro," svari opozicija.

Grozi največji stavkovni val v zgodovini samostojne Slovenije, politika pa veliko govori, vendar če ostanemo pri metaforah bolj malo o tem, kam in kako bo obrnila krmilo, če sploh. Stranke predvsem skrbi naslednji mandat in temu lahko pripišemo dramatična opozorila iz Pahorjevega kroga, da se Portugalska po petih letih še ni izkopala iz težav, ki so se začele podobno kot naše. In tudi dejstvo, da Janša omenja svarila evropskih finančnikov in opušča retoriko o "zlati dobi".

Zaplet. Res je, da v zgodbi o stavkah ne gre za " en problem s samo enim odgovorom". Stavko v javnem sektorju je, denimo, mogoče preprečiti, vendar je zelo verjetno, da se bo na koncu vlada morala umakniti. Kljub spretnostim ministra Viranata in Janševim svarilom je dogovor pač dogovor.

A stavkovni val bi na dolge proge v resnici lahko ustavila le dogovor med vsemi vpletenimi v inflacijski krog in odločna akcija. Male vsakdanje zgodbe, kot je tista o medicinski sestri, ki vidi svojo družino samo eno nedeljo na mesec, dežura podnevi in ponoči, na mesec pa dobi 700 evrov, ne puščajo nobenega dvoma. Čas je za akcijo, pa kdorkoli bo na čelu našega plovila.