Minister za delo je pred časom dejal, da bi morali ob večji fleksibilnosti na trgu dela poskrbeti za večjo varnost zaposlenih. Neumnost. Večja fleksibilnost avtomatično pomeni manjšo varnost za zaposlene. Kako fleksibilen je dejansko trg dela, je razkrila kriza. Mnogi delodajalci jo izkoriščajo za znižaje stroškov in optimizacijo proizvodnje. To je surova realnost, ki je vladni protikrizni ukrepi ne bodo spremenili.

Kršitve. Država je razdeljena na dva pola: v prvem sindikati vodijo nekatera državna podjetja, v drugem pa po globalni realnosti zaposleni prvi potegnejo kratko. Težko se je znajti in težko je napisati univerzalen recept za uspešen prehod iz krize. Če bi se vlada osredotočila na zagotavljanje podpornega okolja za gospodarski razvoj in ne na gašenje požara, bi bila fleksibilnost trga dela nekaj, česar se zaposleni vsaj ne bi bali. Tako pa imamo kopico populističnih ukrepov, ki so premalo premišljeni.

Subvencioniranje skrajšanega delovnega časa je potegnilo plaz tovrstnih ukrepov – tudi če podjetja potem niso zaprosila za subvencijo. Delavci so srečni, da imajo službe, tudi če delajo več kot prej in za manj denarja. Torej težava ni v tem, da delodajalci izkoriščajo delavce, ampak da so ti s tem zadovoljni. Koliko je v teh primerih vredna varnost, ki ni nič drugega kot vdanost v usodo, bo pokazal čas. Verjetno pa bi marsikdo imel raje malo več fleksibilnosti, tudi nekoliko bolj fleksibilno vlado in manj navidezne (populistične) varnosti, le povedati si ne upa.