Foto: Anže Petkovšek Anja Zupanc Marsikdo je bil ob odločitvi evropskega sodišča milo rečeno presenečen. Ker si preprosto niso znali razložiti, kako je možno, da odškodnina – ne glede na to, kako visoka – pripada nekomu, ki so ga policija, tožilstva in sodišča že tolikokrat obravnavali. A evropsko sodišče, ko je prisolilo novo klofuto slovenskemu sodstvu, ni gledalo na to, kaj je zagrešil tisti, ki od države zahteva odškodnino. Tega sodišča kazniva dejanja in grehi pritožnikov ne zanimajo, in tega se je treba zavedati.

Pravice. Drugi se lahko razburjamo, zgražamo, postavljamo na glavo. Ampak če želimo vsaj na zunaj delovati kot del modernega sveta, mora imeti vsak od nas povsem enake pravice. To pa žal pomeni, da ima nekdo, ki je pretihotapil skoraj pol tone droge in s tem seveda obogatel, enako pravico do hitrega sojenja kot nekdo, ki toži denimo sorodnika zaradi dediščine.

Za evropsko sodišče je pač nesprejemljivo, da sodišče v neki – vsaj na zunaj – urejeni državi o nečem odloča štiri, pet ali še več let. Tega so se v naši državi začeli vse bolj zavedati tudi posamezniki, ki imajo za sabo že kak sodni postopek. In vse pogosteje je slišati, ko sodba še niti ni izrečena, kako grozijo sodnici, da bodo šli na evropsko sodišče. Nazadnje je bilo to slišati iz ust Bineta Kordeža in Ivana Zidarja, ki sta svoji podjetji in državo oškodovala za kar nekaj milijonov.