Slovenija potrebuje premik v glavah vseh državljanov, pravi Gregor Golobič. A ja? Poglejmo, na kakšne premike v naših glavah je morda mislil šef že skoraj povsem zavoženega Zaresa.

Na kaj je mislil. Nemara je Golobič mislil, da moramo po novem verjeti tudi tistim politikom, ki nam prikrijejo kakšno dejstvo. Ali pa vsaj to, da jim ne smemo preveč zameriti, če nam “pozabijo” povedati vso resnico. Halo?

Golobič je dodal, da bomo državljani in politiki po nezaupnici izgubili iluzije, da so pred nami lahke poti. Ja, tu se pa (vsaj deloma) strinjamo: nekateri politiki morajo izgubiti iluzijo, da bodo zlahka izpeljali socialne reforme, tudi če so zakockali zaupanje volilcev.

Pojdimo dalje. Golobič je s premiki v naših glavah nemara mislil, da moramo državljani po novem ubogljivo zategovati pasove, tudi kadar predlagajo takšne ukrepe ministri, ki imajo kapitalske deleže v tujini, in ministrice, ki se šopirijo v dragocenih toaletah. Menda ja ne?! Spet pa se strinjamo pri izgubljenih iluzijah: bodoči ministri se morajo otresti iluzij, da bodo uspešni pri uvajanju reform, če bodo njihova ministrstva poslovala z njihovimi prijatelji in sorodniki.

Golobič osebno pa se mora otresti iluzij, da je za neuspeh reform največji krivec Pahor. Ne drži. Reforme so postale neizvedljive, ko je bilo bistveno navrtano zaupanje v vlado. Navrtala pa ga je afera Ultra. Pahorjeva krivda je le v tem, da je živel v iluziji, da bodo reforme kljub temu uspele.