V tridesetih letih odkar smo se odločili za spremembo družbenopolitične ureditve, smo okusili marsikaj lepega – dobili smo svojo državo, svoje mesto v uglednih mednarodnih organizacijah, možnost, da pišemo in govorimo, kar nam leži na duši, da potujemo v vse konce sveta, da ustanovimo lastna podjetja, vlagamo v vrednostne papirje, študiramo na tujih univerzah ipd. 

Foto: Saša Despot Boštjan J. Turk Od začetka devetdesetih let dalje so se nam plače večkratno povišale, na trgovskih policah pa lahko izbiramo med največ artikli "v zgodovini". Ugledna vozila lahko kupujemo na lizing, če le prejemamo kolikor toliko solidne prejemke, podobno lahko najamemo hipotekarni kredit in si kupimo lastno stanovanje.

Človek bi pomislil, da smo z eno nogo že v raju, kajne?

Počasi, počasi ... Žal številni podatki dokazujejo, da je raj vedno bolj oddaljen. Namesto tega v družbi čedalje bolj kraljujejo pohlep, odtujenost, nezadovoljstvo in nestrpnost.    

Potrošniško mega obilje se je izkazalo za trojanskega konja, saj večina ljudi sploh ni dojela, kdaj je napočil trenutek, ko so jih trgovine zasužnjile, ko so začeli kupovati izdelke, ki jih sploh ne potrebujejo oziroma jih kupujejo samo zato, da se z njimi postavljajo pred svojimi znanci, prijatelji, sosedi in sodelavci. 

Poceni krediti in z njimi povezane tvegane nepremičninske naložbe so se še enkrat več izkazali za past – saj so zelo odvisni od nihanj na mednarodnih finančnih trgih. Nakup nepremičnine z namenom njenega oddajanja je danes bistveno bolj tvegan posel, kot je to bil pred recimo petimi leti. 

Posebno poglavje so stanovanja za mlade, ki so za večino zaradi nespametne in neodgovorne stanovanjske politike, ki je stavila le na gradnjo luksuznih stanovanj, nedostopna. To vsaj delno obrazloži tudi razširjenost znamenitih "mama hotelov", se pravi stanovanj v katerih biva generacija v poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih, ki bi se morala po vsej logiki že osamosvojiti, pa se zaradi predragih stanovanj in prenizkih plač enostavno ne more.      

Zdravstvene storitve, ki so bile v času moje mladosti brezplačne in dostopne vsem, poleg tega pa je bila splošna norma, da te je zdravnik pričakal s sočutjem in z nasmehom na obrazu, čedalje bolj postajajo tržno blago, ki je dostopno le še premožnejšim. Tisti, ki imamo to srečo, da imamo še vedno osebnega zdravnika/zdravnico, ki se nam posveti, tako kot se to od zdravnikov pričakuje, smo v manjšini.    

Strmo narašča tudi število duševnih obolenj, ki so v znatni meri tudi posledica čedalje zahtevnejšega šolskega sistema in čedalje kompetitivnejšega delovnega okolja, pa tudi tradicionalnega podcenjevanja problema duševnega zdravja prebivalstva, saj psihološke teme in "pospravljeno podstrešje" še vedno veljajo za tabu, o katerem se ne spodobi govoriti.

Trideset let kapitalizma nam je prineslo tudi rapidno materialno razslojenost, čeprav se Slovenija na tem področju v primerjavi z drugimi državami drži še dokaj dobro. 

Po podatkih Credit Suisse Global Wealth Report je v Sloveniji okrog 10.000 milijonarjev – to so osebe, ki imajo pod palcem vsaj milijon evrov premoženja, kar predstavlja približno 0,5 % prebivalstva. Tistih, pri katerih obstaja tveganje revščine, je okrog 12 %. Vmes pa je zelo velika skupina tistih, ki se uvrščajo v srednji razred (povprečen, višji ali nižji srednji razred) in prav tistih iz nižjega srednjega razreda je največ.

No, tokrat se bom osredotočil na premožnejše. In sicer na korelacijo med denarjem, ki ga imajo, in doživljanjem sreče.    

Če odmislim bogataše, ki svoje bogatenje razumejo zgolj kot stranski produkt njihove inovativnosti in ustvarjalnosti – se pravi tiste, ki jim cilj podjetniškega ustvarjanja ni v pridobivanju materialnih dobrin, ampak v ustvarjanju nečesa unikatnega, družbeno koristnega – je zelo zanimiv podatek, ki sta ga za ameriški New York Times razkrila vrhunska ameriška ekonomista Daniel Kahneman in Angus Deaton – ugotovila sta, da lahko denar pripomore k sreči le do določene meje: konkretno do višine 75.000 USD letnega zaslužka. Od te točke naprej ima denar zelo majhen vpliv na doživljanje človekove sreče. In pozor: govorimo o ZDA, ki je država z enim najvišjih standardov na svetu in je tudi sicer tradicionalno zelo "money oriented", kar pomeni, da je ta meja v ostalih državah zelo verjetno postavljena še precej nižje.  

To sovpada z drugim zanimivim podatkom, in sicer da človekov serotonin (hormon sreče) narašča premo sorazmerno z rastjo premoženja do višine milijona dolarjev, od te vsote naprej pa je naraščanje serotonina le še zanemarljivo.

Da to res drži je posredno potrdila tudi priznana ameriška poslovna revija Business Insider, ki je ugotovila, da je znanstveno dokazano, da bogataše sploh ne osrečuje (veliko) denarja, ki ga imajo, ampak predvsem aktivno preživljanje prostega časa. Se pravi svoboda, ki jo omogoča njihova materialna neodvisnost.  

Zgoraj omenjeni New York Times je ugotovil še to, da aktivnosti, ki ljudi najbolj osrečujejo, sploh niso povezane s pridobivanjem denarja, ampak so to športne aktivnosti, seks in vrtnarjenje. Poleg tega dobijo ljudje velik odmerek sreče, če so lahko veliko v družbi s svojim razumevajočim partnerjem ter s prijatelji, kot tudi če se veliko gibljejo v naravi, živijo ven iz mesta, v bližini reke ali morja ipd.   

Je treba za take ugotovitve brati New York Times? Če si kolikor toliko "normalen" in osveščen, seveda ne. V Sloveniji smo imeli to srečo, da smo zaradi naše geografske lege in srednjeevropsko-balkanske kulturne dediščine lahko izkusili številne recepte za doživljanje sreče, o katerih lahko Američani le sanjajo: recimo kulinarični hedonizem, "vandranja" po prečudoviti naravi, opoldansko pitje kapučina ob ljubljanski "plaži", odkrivanje bližnjih evropskih biserov, kot sta Benetke ali Dunaj, ležerno branje dobre literature, uživanje dolgega dopusta …

In če se povrnem k svoji naslovni temi: kdaj je torej dovolj dovolj? Na to vprašanje si mora odgovoriti vsak sam. Nekateri so lahko srečni že, če živijo kot puščavniki z nekaj sto evri na mesec, drugi šele tedaj, ko kupijo sedmo nepremičnino, tretjo jahto ali enaindvajseto podjetje. Oboji veljajo za ekstremiste in posebneže. 

Sam sem denimo najbolj srečen, če živim po lastnih kriterijih in sem obenem uspešno vključen v družbo, v kateri delujem. Da mi ni treba gledati na vsak evro, a da me denar pod nobenim pogojem ne zasužnji. 

In verjamem, da nisem edini ...   

Mag. Boštjan J. Turk          

dezurni@styria-media.si