Zgledno zniževanje porabe vseh vrst energentov za ogrevanje in v nekaterih primerih s tem povezano manjše onesnaževanje okolja sta me spomnila na vremenske razmere prejšnjega tedna. V sicer celinskem podnebju pretežnega dela države se mnogi obnašajo, kot da živimo v Egiptu.

Dvojna merila. Pri ogrevanju smo (zdravo) preračunljivi: v 60. letih, ko so danes dedki in babice gradili hiše, v katerih še danes živi več zaporednih generacij, je bila izolacija zadnja skrb; ali so pokurili tisoč, dva tisoč ali tri tisoč litrov kurilnega olja, je bilo še do nedavnega skoraj irelevantno. Pred desetletjem ali dvema so ne le stanujoči v hišah, ampak tudi posamezni blokovski prebivalci začeli menjavati okna. Danes je v naseljih iz 70. ali 80. let prejšnjega stoletja že težko najti originalna okna, številni bloki imajo nove fasade. Delilniki toplote so obvezni, lastniki hiš dobivajo subvencije za energetsko učinkovitost, opuščajo peči na kurilno olje, pelete pa so prodajni hit. Vse to se pozna na položnicah in se investiciji navkljub razmeroma hitro povrne. Položnico, ki je otipljiva in jo vidimo na lastne oči, namreč hitreje občutimo. Koliko stanejo zimske službe, je bolj zamegljena številka. Želeli bi si, da bi ceste očistili do domačega predpražnika. Pa parkirišča. Pločnike, kolesarske steze, avtoceste, in to hitro, takoj, zdaj, še raje kar včeraj! Kje so, zakaj jih ni, zakaj ne posipajo? Ob tem velja spomniti, da nas morda pesti kakšna večja težava, zaradi katere je vredno "protestirati", kot pol metra snega v celinski Sloveniji.