Trenutna politična zavezništva v Sloveniji na prvi pogled spominjajo na komedijo
zmešnjav.
Zoran Janković je v koaliciji z
Janezom Janšo, če ju vprašajo za mnenje o
Bošku Šrotu. Seveda pa je Janković tudi v spopadu z Janšo, če ju vprašajo za
mnenje o prodaji Mercatorja leta 2005. Zanimivo,
Gregor Golobič je pri slednjem vprašanju zaveznik Jankovića, a ko gre za zadnje
podaljšanje posojila NLB Šrotu, je celo zaveznik z – Janšo.
Po drugi strani velja Pahor za najspravljivejšega levičarja z Janšo, pa se na prvi pogled
zdi, kot da je zdaj bližje Šrotu. Kresalova miri nastali položaj, obenem pa Golobiča in Lahovnika
pošilja delati, češ, naj se nehata igrati.
Kako naj se povprečen levičarski in desničarski volivec v tej komediji zmešnjav sploh še
znajdeta?
Le interesi. Težko. Ideologije je namreč konec. So samo še interesi. Janša je
paktiral s Šrotom in Bavčarjem, ker je imel od tega v letih 2005–2007 politične koristi. Golobič je
v Drnovškovih vladah malo storil zoper zametke netransparentnih menedžerskih odkupov, zdaj pa se je
obrnil proti njim – zaradi političnih koristi. Kresalova govori o samoomejevanju politike in novih
vrednotah, toda
Draško Veselinovič (LDS) je bil imenovan za šefa uprave NLB brez javnega razpisa.
Spet interes. Tudi Pahor govori o novih vrednotah, a kadar mu kdo uide iz teh vrednot, pogleda
skozi prste ali pa omahuje. Ker krpa vlado in svojo moč.
A težava je huda: čas je za reševanje krize, ne pa krpanje vlade.