Današnje poročilo o reviziji koncesij v zdravstvu je potrdilo anarhijo na tem področju. Nepravilnosti je res cel kup, ne morem pa pritrditi trditvam, da zaradi preštevilnih koncesij propadajo zdravstveni domovi. Znani so mi namreč številni primeri, ko koncesionarji opravljajo službo v zdravstvenih domovih, ko investirajo v njihovo obnovo, ko skupaj s tam zaposlenimi zdravniki opravljajo dežurstva in ko konec koncev bolniki sploh ne vedo, ali hodijo h koncesionarju ali zdravniku, zaposlenemu v zdravstvenem domu.
Poznam pa tudi primere, ko so zdravstveni domovi zdravnike pregnali s previsokimi najemninami, poznam primere, ko zdravniki dobijo v podpis pogodbo s tako neživljenjskimi določili, da je niso pripravljeni podpisati. Nepravilni odločitvi vodstva po navadi sledijo še druge, in dogaja se, da iz takih zdravstvenih domov odhajajo nezadovoljni zdravniki, ki, ker je po-deljevanje koncesij ustavljeno, delajo kot zasebniki.

Nezadovoljstvo. Radioterapevti na onkološkem inštitutu ustanavljajo svoj zavod. Pred dobrim letom so podoben zavod ustanovili tudi revmatologi ljubljanskega univerzitetnega kliničnega centra. Oboji v zasebništvu iščejo možnost za rešitev težav, ki se pri njihovem delu kopičijo leta in leta. Tudi iz zdravstvenih domov so se za koncesijo odločili predvsem zaradi nezadovoljstva z vodenjem domov, delovno situacijo, zaradi želje po večji avtonomiji in možnosti dostopa do modernejših materialov. Zdravstvenih domov zato ne rušijo koncesionarji, rušijo jih njihova vodstva.