Tako pozicijski kot opozicijski politiki imajo povsem zgrešeno predstavo o sebi. Prvič, mislijo, da so najbolj poklicani v državi, da razpravljajo o korupciji. In drugič, prepričani so, da jih morajo državljanke in državljani gledati, kako "modro" govorijo.

Egoisti
Celoten mandat Janševe vlade smo poslušali debate o tem, da je treba ukiniti Kosovo protikorupcijsko komisijo. Vlogo te komisije naj bi prevzeli prav poslanci. A te dni so poslanci sami poskrbeli za avtogol. Z razpravo v parlamentu dokazujejo, da jim je zgolj za egoistične strankarske interese, ne pa za boj proti korupciji. To ni sicer nič nenavadnega za poslansko profesijo, ki skrbi predvsem za promocijo svojih partij, zlasti pred volitvami. Kakšno korist imamo državljani od debatiranja o korupciji v parlamentu, pa je žalostna posledica tega dejstva. Nikakršne.

Poslance smo izbrali, da odločijo, kako bomo korupcijo preganjali, ne pa, da bodo na tej temi nabirali politične točke brez kakršnegakoli realnega učinka. Stranke tako postajajo same sebi namen in cilj, poslanci tudi. Naj to ponazorim z anekdoto. Pred časom sem ob pol enih zjutraj gledal prenos strokovnega govora Milana M. Cvikla v državnem zboru o neki ekonomski temi. Niti sam ob tej uri nisem razumel poante, čeprav sem leta pisal za finančni časopis. Kaj šele drugi gledalci! A Cviklu se je gotovo zdelo super. S korupcijsko temo ni nič drugače. Prepirajo se, kdo je bolj kriv za razbohotenje korupcije v preteklosti. Zdi se jim super. A o tem, kaj bodo storili po volitvah, je slišati bore malo.