Tako pozicijski kot opozicijski politiki imajo povsem zgrešeno predstavo o sebi. Prvič, mislijo, da
so najbolj poklicani v državi, da razpravljajo o korupciji. In drugič, prepričani so, da jih morajo
državljanke in državljani gledati, kako "modro" govorijo.
Egoisti
Celoten mandat Janševe vlade smo poslušali debate o tem, da je treba ukiniti Kosovo
protikorupcijsko komisijo. Vlogo te komisije naj bi prevzeli prav poslanci. A te dni so poslanci
sami poskrbeli za avtogol. Z razpravo v parlamentu dokazujejo, da jim je zgolj za egoistične
strankarske interese, ne pa za boj proti korupciji. To ni sicer nič nenavadnega za poslansko
profesijo, ki skrbi predvsem za promocijo svojih partij, zlasti pred volitvami. Kakšno korist imamo
državljani od debatiranja o korupciji v parlamentu, pa je žalostna posledica tega dejstva.
Nikakršne.
Poslance smo izbrali, da odločijo, kako bomo korupcijo preganjali, ne pa, da bodo na tej temi
nabirali politične točke brez kakršnegakoli realnega učinka. Stranke tako postajajo same sebi namen
in cilj, poslanci tudi. Naj to ponazorim z anekdoto. Pred časom sem ob pol enih zjutraj gledal
prenos strokovnega govora
Milana M. Cvikla v državnem zboru o neki ekonomski temi. Niti sam ob tej uri nisem
razumel poante, čeprav sem leta pisal za finančni časopis. Kaj šele drugi gledalci! A Cviklu se je
gotovo zdelo super. S korupcijsko temo ni nič drugače. Prepirajo se, kdo je bolj kriv za
razbohotenje korupcije v preteklosti. Zdi se jim super. A o tem, kaj bodo storili po volitvah, je
slišati bore malo.
11
ogledov
Korupcijo čim dlje stran od politikov
Poslanci nam te dni nazorno kažejo, da niso sposobni trezne razprave o korupciji.