Foto: Nik Rovan Tjaša Pureber Politična elita uspešno poglablja umetni konflikt med delavci javnega in zasebnega sektorja. Pač ve, da je najlažje vladati razdeljenemu ljudstvu. Hkrati promovira perverzno logiko valjenja odgovornosti za krizo na delavce. Gesla, da moramo za njeno rešitev prispevati vsi, pač niso prepričljiva, če ukrepi prizadenejo predvsem najšibkejše.

Še težje jim je verjeti, ker ob napovedanih posegih v osnovne elemente socialne države napovedujejo davčno razbremenitev podjetij, ob tem pa ni zagotovil, da bo šel denar za delavce oziroma za ohranjanje delovnih mest, ne pa za bogatenje elite. Obljube o evropskem vmešavanju so del zastraševalne tehnike, ki poskuša ljudi prepričati o smiselnosti vsesplošnega varčevanja.

Zdi se, da resnično ni potrebe po prihodu iz tujine nastavljenih birokratov, saj domači že sami uspešno sledijo njihovi logiki, ki je praviloma v nasprotju z interesi ljudi. Pri čemer se zdi tudi, da imajo tihi konsenz med vsemi političnimi opcijami. Politična pripadnost se umika v ozadje. Ukrepi ljudi prizadenejo po razrednem ključu, ne pa glede na to, koga so volili.

Histerija. Zdi se, da je vlada stavko vključila v sprejemljiv nabor težav na poti sprejemanja varčevalnega paketa. Zato bodo javni uslužbenci lahko kaj dosegli le ob množični podpori. Ker se jim sindikati realnega sektorja ne bodo pridružili, se zdi, da bodo javni uslužbenci ostali sami. Stavkajoči pa se ne bojujejo le za svoje plače, ampak ta hip predstavljajo najbolj artikuliran in množičen odpor proti histeriji politike zategovanja pasu. Oni so rekli dovolj. Kaj porečete vi?