Velika večina dijakov na informativne dneve še vedno pride sama, so pa zgovorna opažanja profesorjev, da jih vsako leto več pride skupaj s starši. Na fakultete pospremijo srednješolce, ki jih že čez nekaj mesecev čaka zrelostni izpit, v od treh do petih letih pa bodo z diplomo v roki kandidirali za delovna mesta, na katerih bo treba prevzemati odgovornost in stati za svojimi odločitvami. Čeprav je posploševanje značajskih značilnosti generacij krivično, nehvaležno in popačeno, ni presenečenje, da po ugotovitvah univerz vedno več dijakov ne ve, kaj si želi v življenju početi, da jim manjka samoinicative in da njihovi starši sprašujejo več kot dijaki sami. Infantilnost v mikroprocesih se v marsičem zrcali tudi v družbi.

Zrelostni izpit. Fakulteta je prostor, kjer se mora posameznik uveljavljati sam – brez zaščitniškega nadzora. Namen staršev je verjetno dober, a s premočnim objemom in nadutim prepričanjem, da sami najbolje vedo, kaj je dobro za njihove (skoraj) polnoletne otroke, bodoče študente opeharijo za nadvse pomembno življenjsko vrlino – sprejemanje težkih odločitev in prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja. Medtem ko so dijaki tik pred maturo – svojim zrelostnim izpitom – preverjanje zrelosti čaka tudi straše. Morda še ni prepozno, da svojim otrokom pokažejo, da zaupajo v njihovo presojo in jim dovolijo, da se sami spopadejo z negotovostjo in ovirami – za začetek naj jim pustijo, da sami izberejo študij in gredo na fakulteto brez njihovega spremstva.