"Pred dnevi sem na urgenci čakala skoraj 12 ur, od tega kar pet ur na izvide krvnih preiskav," se je pritožila bralka, ki se je na nujno pomoč na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana obrnila zaradi močnih krčev v trebuhu. "Da je bolnica čakala 12 ur, je možno. Kadar ocenimo, da gre za lažji primer, se lahko čakanje precej zavleče; resno bolni so obravnavani prednostno," pravi Hugon Možina, vodja internistične prve pomoči (IPP).

Razvrstitev v skupine

Bolnika ob prihodu na urgenco pregleda medicinska sestra in ga glede na stopnjo tveganja uvrsti v skupino. "V rdeči skupini so bolniki, ki morajo biti obravnavani takoj, v oranžni tisti, ki morajo biti obravnavani v desetih minutah, tisti v rumeni skupini lahko na obravnavo čakajo dve uri, bolniki, ki so uvrščeni v zeleno in modro skupino, pa bi lahko k zdravniku prišli tudi naslednji dan," razlaga Možina.

"Uvrščenim v zadnjo skupino povemo, kako dolgo bodo čakali. Običajno se odločijo, da bodo raje čakali, kot da bi se prepustili čakalnim dobam. Na specialista bi namreč čakali več tednov, če ne več mesecev," še pravi vodja IPP.

Lahko celo zaračunajo

Bolnikov, ki sicer na urgenco ne spadajo, je po besedah Možine okoli 20 odstotkov. Na IPP prihajajo napoteni bolniki; večkrat jih tja družinski zdravnik napoti prav zato, da ne čakajo predolgo na specialista.

Na urgenci sicer imajo možnost, da bolnika opozorijo, da ne gre za urgentni primer, oziroma mu pregled zaračunajo. "Tega v praksi ne izvajamo. Vedno pregledamo vse. Seveda pa nenujni bolniki podaljšujejo čas čakanja na urgenci," opozarja Možina.