Nekdanji predsednik vlade in njegova soproga sta sorodnici, bančni uslužbenki, več let nosila gotovino, s katero jima je ta plačevala stroške. Izvor denarja je vprašljiv. Zgodba o samovšečnem podjetniku, ki se je zavihtel na vrh slovenske politike, prek nje pa za krmilo ene od največjih družb v državni lasti, v tem kontekstu kar nekako zbledi, a rdeča nit se ne pretrga.

Da je korupcija zapisana v genom slovenske politike, je dejstvo. Prav tako je jasno, da je v slovenski politično-gospodarski spregi plejada incestnih razmerij, prek katerih se tako ali drugače molze državna podjetja. V dobrih 20 letih jim je uspelo gospodarstvo spraviti na kolena, državna podjetja pa oskubiti. Za prodajo tujim investitorjem je ostala, kot bi rekel Peter Kraljič, pocinkana pločevina.

Naši in vaši politikanti, ki so na oblasti zadnjih 20 let, so nam državo tako rekoč uničili. Na pohodu je revščina, tkivo socialne države odmira, mladi so medgeneracijsko solidarnost pripravljeni žrtvovati na oltarju neoliberalizma, možgani pred temno usodo, ki jih čaka pod Alpami, bežijo v tujino. Da bi preusmerila pozornost ljudi, pa tudi zato, ker jim zmanjka drugega orožja za nagovarjanje vernikov, politika vsaj enkrat na leto na dan privleče zgodbe iz polpretekle zgodovine.

Veste kaj, čisto nič me ne zanima, kaj so pred 70 leti počeli domobranci in partizani. Kdo je koga? Me-ne-briga! Me pa skrbi, zelo skrbi, kako bomo živeli čez 20 let in kakšno prihodnost bomo ustvarili za naše otroke.

Kljuke v vladnih prostorih na Gregorčičevi si že dve desetletji podajajo praktično vedno isti ljudje, a dejstvo je, da jim vsaka štiri leta mandat za takšno početje dajemo mi. Dokler bomo volili koruptivne politike oziroma podjetnike, ki so obogateli s sumljivimi posli in jih zanima le lasten žep, si Slovenci svoje države pač ne zaslužimo.