33-letni Aljaž je bil vse življenje malo drugačen, a nihče od strokovnjakov ni niti pomislil na avtizem. Gimnazijo in fakulteto je končal z lahkoto, našel si je tudi zaposlitev. Stvari so se poslabšale, ko se je osamosvojil. Vse nam samoumevne stvari, kot je nakup dobrin v trgovini, plačevanje položnic, prihod in odhod na delo, navezovanje socialnih stikov, so njemu predstavljale tako velike težave, da jih ni več zmogel reševati. Poskusil si je pomagati na način, ki mu je bil blizu: pojavili so se glasovni in motorični tiki, zamenjal je dan za noč, opustil je skrb zase v smislu osnovne higiene, prehranjevanja.

Primer 13-letnega Jana

Varujejo naj ga starši. Pred časom so starši 13-letnega Jana pripeljali na oddelek za pedopsihiatrijo v Ljubljani, ker se je deček porezal. Ker vreznine niso bile "dovolj globoke“, ga na oddelku niso sprejeli. Ko se je porezal drugič, je bilo dovolj globoko, da so ga na oddelek za pedopsihiatrijo sprejeli za en dan in ugotovili, da ima Aspergerjev sindrom. Pri odpustu, ko so starši izrazili željo, naj ga še zadržijo, ker jih je strah, ne le zanj, ampak tudi za druge otroke doma, jim je zdravnica dejala, da "trenutno hospitalizacija v okviru otroške psihiatrije ni mogoča" in da "svetuje varovanje s strani staršev, ki imajo pravico do bolniškega staleža". Starši naj ignorirajo sinovo rezanje Na vprašanje staršev, kaj naj naredijo, če se bo Jan ponovno porezal, je zdravnica svetovala, naj vedenje ignorirajo. Jan je od prvega razreda OŠ obiskoval psihologe, psihiatre in druge strokovnjake, kljub temu pa ga slovenski izobraževalni sistem ni videl in obravnaval kot otroka s posebnimi potrebami in zato v šoli ni bil deležen dodatne strokovne pomoči. Prav tako tudi njegovi družini ni bila ponujena nobena pomoč in svetovanje.

V službi so ga napotili, naj si poišče zdravniško pomoč in začela se je dveletna trnova pot od zdravnika do zdravnika. Pred skoraj dvema letoma je pristal v Psihiatrični bolnišnici Begunje, kjer so mu postavili diagnozo Aspergerjev sindrom, ki je ena od motenj avtističnega spektra.

O avtizmu ne vedo dovolj
Strokovnjaki v bolnišnici so priznali, da o avtizmu ne vedo dovolj in da s tem nimajo toliko izkušenj, da bi ga obravnavali, zato so mu svetovali, naj se obrne na Center za avtizem. Predsednica Centra društva za avtizem, Vesna Melanšek, pravi, da Aljaž ni edini, ki so ga iz Psihiatrične bolniščnice Begunje v zadnjem letu napotili na njihov center.

Lahko bi živel kakovostno
V Centru za avtizem sta z Aljažem vsak dan izmenično delali strokovni delavki in ga učili socialnih veščin, ki so potrebne za zaposlitev in skrb za samega sebe. V centru menijo, da bi ob ustrezni podpori Aljaž lahko zelo kakovostno opravljal delo programerja, ki ga je tudi prej opravljal, poleg tega pa Aljaž govori nekaj jezikov, iz katerih bi lahko prevajal, kar so že preizkusili na Centru za avtizem.

Sicer pa je Aljaž po stroki diplomiran ekonomist. Vendar v centru programa niso mogli izvajati v nedogled, saj so ga opravljali poleg rednega dela, dodatnih sredstev pa niso mogli pridobiti. Aljaž je ta trenutek brez zaposlitve, grozi mu izselitev zaradi pritožbe sostanovalcev. Njegova lečeča psihiatrinja je zagotovila, da pri njem ne gre za agresivnost, da zdravil za njegovo motnjo ni, se pa z uvedbo medikamentozne terapije lahko simptomi vsaj malce umirijo.

Država mora nekaj storiti
Zaradi teh dveh in veliko drugih podobnih primerov v Centru za avtizem vztrajno opozarjajo na težave, s katerimi se soočajo otroci in odrasli ter njihovi starši. Opozarjajo, da se družine otrok z avtizmom srečujejo s številnimi vsakodnevnimi stiskami, ki lahko imajo, če se ne rešujejo takoj, tragične življenjske posledice. V Centru za avtizem že izvajajo določene programe, ki sicer sistemsko niso podprti s strani države, poleg tega pa razvijajo in se usposabljajo za vedno nove, saj se zavedajo razsežnosti problematike.