Dolgo je veljalo, da kdor je zaposlen, ne živi v revščini. Zdaj ni več tako, je včeraj izpostavila Ružica Boškić z inštituta za socialno varstvo. Pred dnevi sem se pogovarjala z gospo, ki s svojo plačo ne more preživeti sebe in dveh otrok, zato ji grozi, da bo ostala celo brez neprofitnega najemnega stanovanja. Ob tem humanitarne organizacije pripovedujejo, da imajo pred vrati vse več ljudi, tudi vse več zaposlenih, ki potrebujejo pomoč. Ti najbolj potrebujejo denar, s katerim bi lahko plačali položnice, dodajajo.

Tu pa naletimo na nesmisel: denarna pomoč se lahko šteje kot dohodek, ki lahko revnim in pomoči potrebnim zniža otroški dodatek, socialno pomoč, subvencijo za hrano ali jim poviša vrtec. Zakaj imamo v zakonodaji tak absurd, da humanitarne organizacije, posamezniki ali podjetja ljudem pomagajo, država pa jim na drugi strani vzame, ne vem. Rdeči križ Slovenije je že dal pobudo, naj se to popravi, vendar odgovora še ni dobil.

Kmečka logika. Ali ni vsakemu z zdravo kmečko pametjo jasno, da humanitarno pomoč potrebujejo tisti, ki že tako nimajo za preživetje, in da jim pomoč ne pomeni veliko, če jim bo nato država vzela na drugi strani. Zakaj te logike ne uporabijo tisti, ki pripravljajo zakonodajo? Nesmislov v tej državi je že toliko, da je res čudno, da humanitarne pomoči še niso obdavčili. Saj veste, državna blagajna je tako prazna, da jo je treba napolniti, kjerkoli in kakorkoli.