Foto: Boštjan Tacol Anja Zupanc Ne predstavljam si, da bi ponoči ali konec tedna doma zagorelo in bi gasilce dočakala več kot pol ure za tem, ko bi jih klicala na pomoč. In da bi gasilci morali iz svoje baze do mojega doma prevoziti skoraj 30 kilometrov samo zato, ker bližje ne bi bilo na intervencijo pripravljene nobene gasilske ekipe. Tega si ne znajo predstavljati niti gasilci sami, čeprav menda država v tem množičnem zategovanju pasu razmišlja celo o tem, da bi delno ukinila dežurstva. Tako celo med gasilci samimi že kroži šala, naj tisti, ki domnevajo, da bi jim lahko zagorelo v terminih, ko bi dežurstva na centrih za obveščanje ob nesrečah ukinili, raje pokličejo na kak drug, večji center že dobre pol ure pred požarom.


Varčevanje. Vsekakor je treba varčevati. Ampak vsaj varčujmo tam, kjer lahko. Mar ni to čisto preprosta logika? Dvomim, da bi čisto običajna slovenska gospodinja s povprečnimi mesečnimi družinskimi dohodki v nedogled najemala pomoč hišne pomočnice, ki bi se vozila iz 40 kilometrov oddaljenega kraja samo zato, ker bi bilo njeno delo za nekaj evrov na uro cenejše kot delo neke pomočnice, ki živi v sosednji ulici. Verjetno bi najela tisto nekaj evrov dražjo, ki ne bi zaračunavala še visokih stroškov za to, da pride delat. S čim pa bi privarčevali, če bi moral gasilec prevoziti 30 kilometrov, da bi prišel pogasit moj dom? Iskreno ne razumem. Sploh če pomislim, da je gasilska baza v sosednji ulici. Plačala bi jih tudi sama, če bi bilo treba.