Krivci. Moteče je, da minister v odstopni izjavi s prstom kaže na vse okoli sebe, hkrati pa v svojih izjavah prikimava na vse strani: enkrat koncesionarjem, drugič zavarovalnici, tretjič sindikatom. "Zdravniki so del nestimulativnega plačnega sistema, a mi koalicija ne dovoli, da bi jih izvzeli. Ohranil bi rad koncesije, a mi SD tega ne pusti. Kljub krizi v zdravstvu ne smemo rezati, a vlada vseeno reže. Na zdravnikih nočem varčevati, a me Virant ne posluša. Hotel sem razbiti gradbene lobije, a sem jih dobil po hrbtu." Tako nekako bi lahko prebesedili Gantarjev zapis. So bile ovire, na katere so naleteli njegovi predhodniki, kaj drugačne? Kaj ni na dveh straneh v resnici priznal zgolj, da mu niti na enem področju ni uspelo izpolniti ciljev? Je bil v svojih prizadevanjih res nemočen v vrtincu neusmiljenih lobijev ali preprosto ni bil dovolj močan? To se namreč pričakuje od ministra. Še vsakega ministra so pričakali podobni izzivi in podobni nasprotniki. Morda pa lahko pohvalimo vsaj dejstvo, da je odstopil. Marsikateri pred njim so bili enako (ne)uspešni, a so tiho počakali konec mandata.