Belokranjec Zdravko Malnarič se lahko pohvali s kopico sposobnosti, ki jih ni mogoče pridobiti s šolanjem, ampak so lahko le prirojene: je zdravilec, radiestezist, iskalec pogrešanih oseb in še kaj. Izpred doma v Kalu pri Semiču me je povabil v drugo, kamnito kmečko hišo, v lesen portal je vrezljana letnica 1875. Znotraj je bil leden mraz. "Tukaj sprejemam stranke. Zakuril pa bom, ko bo nastopila zima," se je nasmehnil, ko si nisem slekel jakne in se zraven že malo tresel. Sam je bil v majici s kratkimi rokavi. Tudi konec novembra ga očitno grejejo neopisljive energije.

Foto: D. M. Zdravko Malnarič

Pobeglega zapornika našel v Novem Sadu

Te je 69-letni upokojeni voznik in skladiščnik odkril že pred desetletji: "Nikoli nisem verjel v bioenergijo in radiestezijo, vse to se mi je zdel larifari. Ko sem bil pred dobrimi 40 leti vzdrževalec v Gotenici, pa sem v hrvaški reviji Arena prebral članek, da lahko z obeskom na vrvici iščeš vodo, izginule osebe. In sem poskusil: na vrvico sem obesil kovinsko matico in preveril, ali deluje: obrat v desno je pomenil da, v levo pa ne. Nato mi je v roke prišel Dolenjski list, kjer je pisalo, da iščejo zapornika, ki je pobegnil iz novomeškega zapora. Izrezal sem njegovo fotografijo, jo položil na karto Jugoslavije ter nanjo dal kazalec, ki služi kot mikrofon, zvočnik pa je nihalo, tega sem premikal po spodnjem in desnem robu zemljevida. Kjer je začelo krožiti, sem  zarisal črtico in določil koordinate. Zapornik naj bi bil v Novem Sadu. Rekel sem si, da je najbrž vse brez zveze, čez dva tedna pa v Dolenjskem listu prebral, da so ga prijeli. V Novem Sadu."

Naslednjih pet let je po svojih besedah uril koncentracijo in podzavest: "Bratranec Janez in njegov že pokojni brat Tine sta mi za vajo skrivala predmete. V grmovje ob železnici v Gradcu blizu Metlike sta odvrgla plastični zamašek, drugega sta skrila v Ljubljani, na Ulovko pa odpeljala pašček za smuči. Našel sem vse. Na tem je očitno nekaj moralo biti in Janez, orodjar v semiški Iskri, mi je na stružnici izdelal pravo nihalo, težko 36 gramov, kot je predpisano."

Ugrabila mu je sina

S tem nihalom je najprej iskal pogrešanega Šentjernejčana, ki je imel vikend v Vinici. "Niso vedeli, kje bi lahko bil, na Dolenjskem, ali v Beli krajini. Zaprosil sem za njegovo fotografijo, lahko bi bil tudi njegov podpis ali del obleke, pač osebni predmet, da se njegova in moja energija povežeta. No, dobil sem fotografijo in ga lociral vzhodno od Šentjerneja, biti bi moral v gozdu in nekako v ledu, takrat je bil februar, njegov avto pa nekaj 10 metrov stran. Domačini so najprej res našli avto, v bližini pa njega, mrtvega in prekritega z ledom, ker je deževalo ter sproti zmrzovalo. To je bilo žalostno iskanje."

Iz Malnariča so vreli spomini na iskalne akcije, ki pa, kot je poudaril, le niso bile vse uspešne: "Našel sem približno 80 odstotkov pogrešanih." Med njimi je bil tudi otrok, ki ga mama leta 1990 po dogovorjenem stiku ni vrnila očetu. "Bosanec, podjetnik v Kočevju, se je poročil z rojakinjo, vendar se zakon ni izšel. Sin je ostal pri njem, ona pa se je vrnila v Bijeljino. Potem ko otroka z obiska ni pripeljala nazaj, se je oče obrnil na zasebna detektiva iz Novega mesta, ta pa name. S pomočjo fotografije in nihala sem določil, da je otrok v vasi Glavičice blizu Bijeljine. Oče se je takoj odpravil tja, vendar sina ni našel, zato smo se v BiH odpeljali še jaz, detektiv in nek prijatelj. Z žico, ki jo sicer uporabljam za iskanje vodnih tokov, sem v vasi določil hišo in otrok je bil res tam. 'Ati, ati,“ je poletel k očetu, ki ga je bivša žena v tistem napadla s sekiro. Prijatelj, ki je bil z nami, je pravočasno nastavil roko in jo kar pošteno skupil, a smo se pravočasno umaknili v avto, obvestili tamkajšnjo policijo, da smo našli otroka, in se vrnili domov."

Na lastno pest je iskal tudi Britanko Madeleine McCann, ki je pri treh letih maja 2007 izginila iz apartmaja v portugalskem letovišču Praia de Luz: "Njenim staršem sem pisal, da je v španskem mestu Burgos, vendar se niso odzvali. Še vedno je živa, čeprav ugrabljena."

Foto: D. M. Zdravko malnarič

Grožnje po telefonu

Malnariča je dobival tudi prošnje za iskanje ukradenih vozil: "Neznanec je iz Črnomlja odpeljal tovornjak in ga, kot mi je pokazalo nihalo, skril v garaži blizu ljubljanskih Žal, ponj naj bi prišel čez tri dni. To sem povedal lastniku, ki je postavil zasedo in čez tri dni prijel tatu. Toda s tovrstnimi iskanji se ne ukvarjam več, ker sem na mobilni telefon s skrite številke prejel grožnje, naj neham."

Še vedno pa domove očisti duhov in črne magije. Opisal nam je primer iz vasice blizu Dobrniča v Suhi krajini: "Gospa me je klicala, da ne more spati, ker k njej zvečer in zjutraj hodi pokojna mama ter pri vznožju postelje moli rožni venec. Nekoč jo je vprašala, če kaj rabi, in ji je odvrnila, da pomiva posodo na Ilovi Gori nad Grosupljem, pa ji ne dajo ne jesti ne piti. 'Ti bom jaz dala,' je rekla hčerka in ji v roke potisnila kruh in klobaso. Pri tem je opazila, da so prsti na materini roki za polovico krajši od normalnih, prav tako na nogah. Potem ko je vzela kruh in klobaso, je razprla peruti, skrite na hrbtu, in odletela skozi zaprto okno. Tako se je vračala tri leta. Izmeril sem sevanja, a jih ni bilo, ženska, ki me je poklicala, pa je bila zdrava in prisebna. Naredil sem čiščenje hiše in od takrat mame ni nazaj. Preselila se je v onstranstvo in našla mir."

Dobri duh se mora predstaviti

Največ časa Malnarič posveča zdravljenju, tudi s pomočjo vrtljive mize, s katero prikliče dobrega duha. "Ker sva samo dva, tega ne morem pokazati. Biti nas mora trojica ali peterica, vsekakor liho število. Na sredino položim fotografijo bolnika in pokličem duha, ki je sorodnik enega od nas, tam prisotnih."

Na takšen način je, kot je zatrdil, ozdravil triletnika z Dolenjske, ki je imel tumor v očesu. Zdravljenje na Švedskem ni pomagalo, rak se je hitro ponovil: "Poklical sem njegovega očeta, če verjame v sevanja. Odvrnil mi je, da se bo oprijel vsake rešilne bilke, in naj jih obiščem. Odkril sem, da pod spalnico poteka vodna žila, našel pa tudi Hartmanovo križišče, torej kar dva vira nevarnega sevanja. Pod jogi sem položil aluminijasto folijo, s svetlo stranjo proti tlom, očeta pa zaprosil za otrokovo fotografijo. Z dvema znancema smo v nedeljo položili dlani na vrtljivo mizo in priklical sem dobrega duha. Ta se mora vedno predstaviti, odgovarja pa z da in ne. Če miza poskoči, je da, če ostane na miru, je ne. Prosil sem ga, naj ozdravi otrokovega raka, če je to mogoče, ter zatem sporoči, če je opravil 'nalogo'. Čez slabih 20 minut je miza poskočila. Vprašal sem duha, če je otrok zdrav. Miza je bila pri miru. Potem sem ga vprašal, če je odpravil raka. Miza je poskočila. Poklical sem očeta, da naj bi bil njegov sin ozdravljen, nisem pa prepričan v to. Naslednji dan, v ponedeljek, je imel otrok kontrolni pregled. Oče me je klical zgodaj popoldne, da so ga trikrat slikali, o raku pa ni ne duha ne sluha. Nikoli več se mu ni ponovil in s fantom, zdaj že mladeničem, sva še vedno v stikih. Toda zavedati se je treba, da rak ni enak raku, nekateri so hitri, invazivni in pač ni mogoče pomagati."

Pojavila se je rumena krogla

Je pa pomagal svoji mami Kristini, ki jo je februarja 1994 zadela možganska kap. Zdravniki so od nje dvignili roke in namestili so jo v domu starejših občanov v Črnomlju.

"Na misel mi je prišlo, da bi poskusil s posebno tehniko dihanja, ki sem se je naučil iz knjige Psihični trening indijskih fakirjev in jogijev srbskega avtorja Živorada Mihajlovića. Najprej sem se sprostil, nato pa dihal skozi nos, štel do 10, zadrževal dih in spet štel do 10, izdihnil skozi usta. Po sedmi ponovitvi se mi je prikazala svetlo rumena krogla in nekaj me je vprašalo, čemu kličem. Prosil sem pomoči za svojo mater in v trenutku se je pojavila nekakšna cev, iz moje sobe je vodila v prvo nadstropje doma za ostarele, do mame, ki je bila v komi. Vse to sem videl v tistem trenutku, in tudi, kako se je žareča krogla razpočila v tisoč zvezdic. Potem sem se pogreznil v globok spanec. Dopoldne sem obiskal mamo. 'Sine, pa si me le prišel obiskat, čakala sem te, kod si hodil tako dolgo?!' Poslovila se je 16. aprila 2004, pri 82 letih."

Toda, kot rečeno, vedno ne more pomagati: "Precej kasneje je teta zbolela za rakom na pljučih in ponovil sem tehniko, ki sem jo uporabil pri mami. Vse se je zgodilo enako, le da se je potujoča krogla tokrat vrnila od umirajoče tete in se razpočila na moji postelji. Zavedal sem se, da ji ni pomoči. Umrla je čez en teden."

Kapljice so brezplačne

Malnarič nam je pokazal kopico zahvalnih pisem ozdravljenih bolnikov. Številnim so pomagale kapljice, katerih sestave ne skriva: "Gre za mešanico špirita in olivnega olja, pomembno pa je, da več kot 100-krat z roko potegnem čez stekleničko. Olje tako akumulira mojo energijo. Kapljice pomagajo pri depresiji, pri starejših so koristne za odvajanje vode. Bolnik mora prvič priti k meni, da določim količino kapljic, ki jih bo jemal. Koliko stanejo? Nič. Če kdo hoče sam kaj prispevati, lahko, zaračunavam pa ne."

Da ni zaslužkar, je očitno po starem cliu, ki stoji pred skromno hišo. Zahtev nima veliko, žena mu je umrla pred sedmimi leti. Tudi njej ni mogel pomagati, otrok pa nista imela.

Njegovih zgodb je za več knjig. Nismo opisali, kako je v Arizoni na poziv ameriškega Slovenca odkril zlate žile - "Takrat bi moral dobiti pet odstotkov njihove vrednosti, vendar investitorji niso vrtali, ker so se sprli in so zdaj na sodišču" - koliko vodnih izvirov je že odkril in še in še. "Ene stvari pa ne počnem, vedeževanja, čeprav me ljudje kličejo," je zaključil pogovor. A to ne pomeni, da nima tudi te sposobnosti.

dezurni@styria-media.si