"Alino sem vzela v naročje, da so medicinske sestre lahko zamenjale posteljnino. Na mojih rokah se je popolnoma umirila, zdravnica je ugotovila, da ji je nehalo biti srce. Da je ni več. Nato je nenadoma sunkovito zadihala, se vrnila v življenje, kot bi hotela počakati atija, ki se je šel domov stuširat. Takoj je prihitel nazaj in dobro uro smo ležali skupaj na postelji, se stiskali, ljubčkali in jokali. Na velikonočni ponedeljek, štiri minute pred polnočjo, je za vedno zaspala. V petek, 19. junija, bi dopolnila devet let."

Foto: Osebni arhiv Alina Krajnčič Po teh besedah je njena mama Anita Kodrič Krajnčič iz Globokega pri Brežicah za trenutek premolknila: "A boste to zapisali. Ni preveč? Ampak moram dati iz sebe, naj izvejo, kaj so povzročili."

Tožba zoper brežiško bolnišnico

S tem je mislila na porodniški oddelek brežiške splošne bolnišnice, kjer se je začela ta tragična zgodba, zaradi katere z možem Matejem Krajnčičem v imenu svoje hčere zahtevata 400.000 evrov odškodnine in vsak v svojem 50.000. Okrožno sodišče v Krškem tožbo premleva že šest let, odločitve pa še vedno ni sprejelo. Prepozno za Alino.

Anita Kodrič Krajnčič se prek Žurnala24 za pomoč Alini iz vsega srca zahvaljuje bolnišnici za otroke Šentvid pri Stični, osebju pediatričnega oddelka brežiške bolnišnice (očitki v tožbi letijo le na tamkajšnji porodniški oddelek) in specialni pedagoginji Tjaši Vajdetič, ki je Alino obiskovala na domu. Kritike pa naslavlja na URI Soča in razvojno ambulanto v Krškem, kar pa je, se zaveda, posledica neurejenega sistema.

Niso imeli primernih igel

Štiridesetletna Anita in štiri leta starejši Matej sta si od nekdaj želela družino. Začetek ni bil obetaven, pretrpela je dva splava. Po sedmih letih truda sta opravila preiskave za umetno oploditev, ki pa jih je prekinila srečna novica: zanosila je po naravni poti.

Foto: Osebni arhiv alina krajnčič "Nosečnost je potekala brez kakršnih koli težav, vse do dneva poroda," je pojasnila Anita. Kaj se je dogajalo potem, nam je po sodni obravnavi marca lani povedal Matej: "Ženo so na oddelek sprejeli že v nedeljo, 18. junija 2017, porod pa se je začel naslednje jutro. Kar trajalo je in trajalo, tako da je okrog treh popoldne začela jamrati in prositi za carski rez, a so jo zavrnili, češ, da vse poteka normalno. Trikrat so ji poskušali dati epiduralno anestezijo, vendar neuspešno, ker niso imeli dovolj dolgih igel. Ponudil sem se, da grem v ponjo v novomeško bolnišnico, pa je niso imeli niti tam. O selitvi v ljubljansko porodnišnico nisem razmišljal, saj sem takrat še verjel v usposobljenost brežiških porodničarjev."

Ti so, je nadaljeval, vztrajali pri naravnem porodu, čeprav je imela Anita popadke na maksimumu, odpirala pa se ni: "Dovolj naj bi bila odprta šele ob približno 18.30 in začel se je postopek iztiska. Alinina glavica je bila zunaj ob 18.40, nato se je zataknila z rameni. Petnajst minut kasneje so jo izvlekli z vakuumom, ves ta čas pa ni dihala. Morali so jo reanimirati."

Katastrofalne posledice

Posledice so bile katastrofalne: Alina je imela cerebralno paralizo najvišje, 5. stopnje in stalne epileptične napade.

Foto: Osebni arhiv alina krajnčič "Njeno telo je raslo normalno, glava pa je ostala majhna, možgani se niso razvijali. Ni mogla govoriti, se premikati. Z njo smo komunicirali neverbalno. A jaz sem vedela, kaj želi povedati," nam je včeraj pripovedovala Anita, ki je bila s hčerko vseh njenih dobrih osmih let. Službo je pustila, dobivala pa delno plačilo za izgubljeni dohodek.

Prida drugih možnosti niti ni imela: "Strokovne pomoči kljub večkratnim pozivom nismo prejeli. Patronažna sestra bi prišla le, če bi bila tudi jaz doma – moja mama ni bila dovolj – kar mi ne bi nič pomagalo. Na dolgotrajni oskrbi pa so mi povedali, da lahko šele po Alininem 18. letu izbiramo med njimi in asistenco. Do polnoletnosti smo očitno starši prepuščeni sami sebi. Po njihovo je bil edini izhod zavod."

Bili sta neverjetno povezani

Nanj pa ni pristala, ker je hotela biti s svojo Alino. In bila je – vsa leta, 24 ur na dan. Bilo je naporno, a hkrati navdihujoče: "Naučila sem se, kaj moram početi. Hranila sem jo po črpalki, ji dajala klistirje, ker ni odvajala, in aspiracije, da je lažje dihala, ter uporabljala izkašljevalnik, da sva izločali sluz iz njenega grla. To se je dogajalo zlasti ponoči, v kosu sva spali najdlje dve uri. Ob tem sva si na različne načine izpopolnile čas. Bili sva neverjetno povezani. Vse sem razumela iz mimike njenega obraza. Če je ni bolelo – imela pa je visok tolerančni prag – je bila nadvse dobrovoljna. Z nasmeškom je tudi pokazala, da se je ati vrnil iz službe."

Odvetnik Franci Matoz, ki je vložil tožbo zoper brežiško bolnišnico že 18. junija 2020, je 4. decembra lani krško sodišče prijavil na državni sodni svet zaradi neaktivnosti sojenja. Odgovor je prejel šele dva meseca kasneje, 9. februarja, češ da so bili krivi „objektivni razlogi“, in da bo postopek predvidoma zaključen do konca tega leta. Objektivni razlog je najverjetneje zamenjava sodnika. „Boli me, da Alina ni dočakala pravice. A s tožbo ne bomo odnehali,“ je zatrdila Anita Kodrič Krajnčič.

Anita in Matej sta skušala hčerki nuditi čim več samoplačniških terapij: "Drugega nam ni preostalo. Na univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča so ocenili, da ni  pričakovati izboljšanja, skratka, da ni perspektivna, in jo z navodilom najmanj ene nevrofizioterapije na teden predali razvojni ambulanti zdravstvenega doma v Krškem. Tam jo je dobila enkrat mesečno. V Soči so sicer še zapisali, da lahko uveljavljamo zasebno storitev prek ZZZS, če v zdravstvenem domu tega niso zmožni izpeljati, nato pa na območni enoti izvedeli, da do povračila nismo upravičeni, in da se na Soči tako otresejo staršev. Z možem sva za terapije zato poskrbela sama, kar je stalo 350 evrov na teden. Čeprav opravlja dve službi, nam je šlo zelo na tesno. A pomagali so tudi drugi, z zbiranjem papirja in zamaškov ter raznimi prireditvami. Hvala jim."

Foto: D. M. Alina Krajnčič

Borila se je do konca

Kljub odrekanju sta Alino junija lani peljala na morje: "Nasmehnila se je že, ko smo parkirali pred apartmajem, seveda pritličnim, saj je bila na vozičku. Kopali pa smo se samo zjutraj in zvečer, ker bi ji vročina sprožala epileptične napade."

Foto: D. M. Alina Krajnčič V zadnjem času je Alinino zdravstveno stanje nihalo, predvsem v četrtek, 2. aprila. Ko se ji je po triurnem Anitinem trudu stanje stabiliziralo, so se v petek zjutraj težave nadaljevale in rešilec jo je odpeljal v brežiško bolnišnico: "Bila je na kisiku in dobila še vročino. Nazadnje so ji dali morfij. Njen srček je imel 150 utripov na minuto, borbala je do konca."

Tudi, ko je za nekaj časa zastal, je počakala atija.

Alino so med zvezde pospremili minulo soboto v Brežicah. Besede staršev v njeno slovo lahko preberete na www.zalino.eu.