12. december bi lahko razglasili za državni praznik slovenske državne srebrnine. Ali pa za dan zmage proti grožnji okupacije s trojko. Alenka Bratušek se je z zmagoslavnim tonom pohvalila, da so nam dokazali, da znajo. Znajo kaj? V hipu zapraviti tri milijarde davkoplačevalskih evrov? Čestitam. Teh treh milijard nismo privarčevali, ampak smo si jih izposodili in bomo zanje plačevali visoke obresti. Če bi jih želeli vrniti v prihodnjem letu, bi morali vsi zaposleni januarsko in pol februarske plače nakazati državi. To pa je samo del računa za banke. Najbrž sem še premlad ali pa predaleč od korita, da bi razumel prispevek državnih bank k razvoju države, finančni stabilnosti in občemu dobremu, ampak od začetka krize smo NLB dokapitalizirali z 2,1 milijarde, država pa je od leta 1998 iz NLB dobila le 83 milijonov evrov dividend. S takim tempom bi se dokapitalizacijska naložba povrnila v 382 letih!

Preventiva. V resnici je bil danes dan prepoznega soočenja z žalostno resnico. A to soočenje še ni dokončno. Zakaj smo se toliko časa delali, da problema ni, in koliko višji je račun zaradi tega? Zakaj je v tujih bankah luknja bistveno manjša? Ključno vprašanje pa je, kaj bomo naredili, da se bančna luknja ne ponovi. Od devetih alinej predlogov me prepriča le ena: prodaja bank. Do takrat pa bi lahko vsi, ki jih vodijo, v korist banke zastavili vse svoje premoženje. Iz tega bi se banka poplačala, če bi propadlo več posojil, ki so jih oni odobrili, kot pri konkurenci.

Komentar se nanaša na članek Za banke iz vsakega žepa po 2.381 evrov.