V nadaljevanju preberite:

• Zakaj nekateri ob bližajočem se neurju še vedno kuhajo kis in obračajo rezila proti nebu.
• Kaj v resnici počnejo vremenski radarji in zakaj na ARSO pravijo, da je trditev o ustvarjanju neviht "popoln fizikalni nesmisel". 
• Antropolog Dan Podjed o tem, zakaj ljudje potrebujemo skrivnega krivca in kako se teorije zarot z družbenih omrežij selijo tudi v politiko.

"Bliža se huda ura. Ponekod že klesti toča. Naravne rešitve imamo," je zapisal eden od uporabnikov družbenih omrežij. Njegov nasvet? "Naj zvonijo po cerkvah, kuhajte kis, zapičite nože v zemljo, da bodo rezila v luft obrnjena ... karkoli, pomagajte naravi."

Podobnih zapisov ni malo. Nekateri se ob tem sklicujejo na svoje babice in dedke. "Vso orodje s konicami je obrnila proti nebu in je delovalo. Ni bilo hudega," je zapisala ena od uporabnic. Drugi se spominjajo, kako so ob prihajajočem neurju na dvorišče metali kose in sekire, cerkveni zvonovi pa naj bi z vibracijami "razbili oblake". "Kuham kis. Včasih je na Sveti Gori župnik z zvonovi zvonil, ko se je začelo tako zbirat, nobene toče - oblaki so se trgali in odšli," je zapisala druga.

Stare vraže danes niso izginile, nasprotno, nekatere so dobile sodobno, tehnološko preobleko. Tako se ob nevihtah pojavljajo tudi objave, po katerih vremenski radarji z mikrovalovi ne spremljajo zgolj dogajanja v ozračju, ampak naj bi ga celo oblikovali. V eni od objav je tako mogoče prebrati, da je ameriški sistem vremenskih radarjev NEXRAD "tihi motor za nadzor atmosfere" in da lahko s pomočjo algoritmov, modulacije signalov in mikrovalovnih impulzov "oblikuje" nevihte.

Na Agenciji RS za okolje (ARSO) nad takšnimi trditvami niso presenečeni. "Žal je teh trditev res preveč, posebej so k temu prispevala družbena omrežja in iskanje pozornosti ter všečkov," pravijo. Družbena omrežja so po njihovih besedah povzročila poplavo anonimnih "pametovalcev", ki za svoje trditve ne nosijo prav nobene odgovornosti. "Pa to ni dejstvo le na vremenskem področju," dodajajo.

Manjša obremenitev kot telefon na ušesu

Na ARSO so se srečali že z marsikatero nenavadno trditvijo in očitkom, zato na svoji spletni strani pojasnjujejo tudi nekatere najbolj razširjene teorije – od chemtrailsov do vprašanja, ali lahko človek namerno vpliva na vreme.

Kaj pa trditev, da radar NEXRAD oziroma vremenski radarji z mikrovalovnimi impulzi "oblikujejo" nevihte? "Popoln fizikalni nesmisel," odgovarjajo na ARSO.

Foto: Vanesa Bračko Toča v kraju Pletovarje Vremenski radar proti oblakom pošilja kratkotrajne pakete mikrovalov in nato meri odboj sevanja od padavinskih elementov v oblakih. Tako lahko meteorologi spremljajo, kje so padavine in kako se premikajo. Radar torej vreme opazuje in meri – ne more pa ustvariti nevihte ali usmerjati zračnih mas. Radarsko sevanje sicer spada med elektromagnetna sevanja, vendar mikrovalovi nimajo dovolj energije, da bi ionizirali molekule. ARSO je tudi zakonsko zavezan k rednemu merjenju sevalnih obremenitev v okolici obeh radarjev.

"Vse meritve do sedaj so pokazale, da so sevalne obremenitve okolice bistveno manjše od predpisanih dovoljenih vrednosti. Tipična sevalna obremenitev sprehajalca po Lisci ali Pasji ravni je manjša od sevanja mobilnega telefona na ušesu," pojasnjujejo.

Če ljudi razlage na spletnih straneh ARSO ne zadovoljijo, poudarjajo, da je ustrezen vir tudi Wikipedia, predvsem angleška različica, ki ponuja precej podrobnih razlag. "Močno problematične pa so nekatere objave na YouTubu ter na družbenih omrežjih," opozarjajo.

Od cerkvenih zvonov do protitočnih teorij

Kaj pa kuhanje kisa, zvonjenje cerkvenih zvonov ali obračanje vil, sekir in drugih kovinskih predmetov proti nebu? Ali lahko to res zaščiti pred točo? "To so bolj ali manj vraže," so jasni na ARSO. V Sloveniji sicer obstaja tudi organizirana letalska obramba pred točo, ki jo država financira na Štajerskem, vendar so vremenoslovci na ARSO že večkrat opozorili, da ni dokazov o učinkovitosti obrambe pred točo z vnosom dodatnih zaledenitvenih jeder v nevihtne oblake. Opozorili so tudi, da je lahko takšna metoda okolju škodljiva.

Dr. Klemen Bergant, izvršni direktor Evropskega združenja državnih meteoroloških služb EUMETNET, je v članku Ali res lahko ukrotimo nevihte? sklenil, da ne podpira operativnega izvajanja obrambe pred točo v Sloveniji niti njene širitve na območje celotne države.

Tudi meteorologi naj bi "povzročali paniko"

Teorije in alternativne razlage pa niso povezane le z neurji in točo. Ob vročinskih valovih se po družbenih omrežjih redno pojavljajo tudi očitki, da meteorologi in mediji ljudi po nepotrebnem strašijo. Ena od objav, ki se je pojavila po hladnejšem julijskem obdobju, je tako poklicne in ljubiteljske vremenarje označila za "zbor histeričnih Marsovcev". Avtorica, sicer znana pisateljica, se je spraševala, zakaj ob temperaturah nad 30 stopinj vsi govorijo o vročinskih valovih in nevarnostih, ko pa ob nekaj hladnejših dneh nastane "absolutna, grobna tišina".

Še dlje gredo zapisi, ki govorijo o "histeriji, ki je zajela tudi znanost", in zatrjujejo, da se podnebne spremembe sicer dogajajo, vendar naj bi bilo segrevanje pravzaprav koristno. Po takšnih zapisih bi morali biti veseli višjih temperatur in celo povečati, ne zmanjšati svojega ogljičnega odtisa.

Na ARSO ob tem opozarjajo na povsem drugačno sliko. "Dejstvo je, da se podnebje hitro spreminja, vročinski valovi postajajo vse daljši in bolj intenzivni. Na širšem območju Slovenije so zdaj temperature že okoli 3 °C višje kot v drugi polovici 20. stoletja. Stroka o tem ne sme molčati, iskati moramo predvsem možnosti blažitve teh vplivov, saj očitno resne omejitve emisij toplogrednih plinov človeštvo ni sposobno," so prepričani na ARSO.

"Ljudje potrebujemo razlago sveta okoli sebe"

A zakaj ljudje tako radi iščemo alternativne razlage za pojave, kot so neurja, toča, vročinski valovi in podnebne spremembe? Antropolog Dan Podjed meni, da je odgovor prav v tem, da vremena ne moremo povsem nadzorovati niti ga sami zlahka razumeti. "To so pojavi, ki so nam skrivnostni in nedoumljivi, na katere težko vplivamo. Zato jih skušamo na nek način interpretirati, včasih z zelo preprostimi, celo preveč preprostimi razlagami," pravi.

Vreme in okolje, v katerem živimo, sta po njegovih besedah kompleksen in dinamičen sistem, ki se nenehno spreminja. Znanstveniki ga lahko s pomočjo podatkov, računalniških modelov in drugih orodij precej dobro proučujejo, posameznik pa se lahko ob nečem, česar ne razume, hitro zateče k drugačni razlagi.

Foto: Saša Despot Dan Podjed "Lahko rečemo, da je to božja volja, lahko pa za dogodek poiščemo kak drug, bolj skrivnosten vzrok. Ljudje potrebujemo razlago sveta okoli sebe," pojasnjuje. Prav tu vidi zanimivo povezavo med starimi verovanji in sodobnimi teorijami zarot. Nekdaj so ljudje skušali neurja odgnati z zvonjenjem cerkvenih zvonov ali različnimi predmeti in rituali, medtem ko se danes takšne razlage lahko prepletejo še s tehnologijo in navidezno znanstvenimi razlagami.

"Pomeša se staro vraževerje, kvaziznanost in družbena omrežja, po katerih se lahko takšne informacije v hipu razširijo. Različne teorije zarote se nato začnejo prepletati med sabo," pravi. Tako lahko ob isti nevihti eden svetuje kuhanje kisa, drugi obračanje orodja proti nebu, tretji pa bo v radarski sliki našel dokaz, da nekdo z napredno tehnologijo nadzoruje ozračje.

Lažje je verjeti, da nekdo vleče ročice

Pri tem po Podjedovih besedah ne gre nujno za ljudi, ki ne razmišljajo. Nasprotno, nekateri ustvarjalci teorij zarot so lahko zelo iznajdljivi in sposobni povezovati zelo različne informacije. "Najdejo neverjetno inovativne razlage, zakaj je nekaj, kar so si omislili, res. To se je dobro pokazalo tudi v času covida, ko so se prepletale teorije o cepivih, 5G-omrežju in nadzoru ljudi," spominja.

Ena ključnih privlačnosti teorij zarot pa je, da ponujajo tudi zelo konkretnega krivca. "Če bi bilo res tako preprosto, da nekdo v ozadju vleče ročice in upravlja vreme ali podnebje, bi bil svet na nek način celo lažji za razumevanje. Vedeli bi, kdo je krivec in kdo upravlja spremembe."

Veliko težje se je sprijazniti z razlago, da skrivnostnega človeka v ozadju morda sploh ni in da smo za del sprememb odgovorni sami. "Lažje je reči: nekdo drug je kriv. Nekje je skrivnostni mož, ki vleče ročice, podobno kot v Čarovniku iz Oza," pravi Podjed. Če bi obstajal en sam človek ali skupina, ki bi vse to počela, bi bilo po njegovih besedah tudi rešitve lažje iskati. Resničnost pa je precej bolj zapletena. 

Težava je tudi v tem, da človeka ni preprosto prepričati, da je prepričanje, v katerega je vložil veliko časa, napačno. "Če nekomu poskušaš dokazati, da nima prav, lahko ovržeš velik del njegove identitete. Nekdo je morda ure in ure brskal po spletu, gledal posnetke in zbiral informacije, dokler ni prišel do zaključka, za katerega je prepričan, da je resničen. Potem pa mu nekdo reče: Nimaš pojma. Odziv je lahko: Vem, zakaj me hočeš prepričati. Ti si del sistema, ki ogroža moj način razmišljanja."

Zato po njegovem mnenju ni pravi pristop, da človeka preprosto označimo za teoretika zarot ali bedaka: "Treba ga je vzeti resno, se z njim pogovarjati in iti od argumenta do argumenta. A za to je potreben čas, tega pa imamo danes vse manj."

Informacija lahko v javnosti zaneti požar, ki ga je težko pogasiti

Družbena omrežja so takšnim teorijam dala nov zagon. Danes ni več le nekaj velikih medijev, ki bi posredovali informacije, ampak lahko praktično vsak uporabnik z eno objavo doseže veliko število ljudi. "Zdaj je vsak zase medij. Nekdo lahko sproži informacijo, jo da v javnost in zaneti požar, ki ga je potem zelo težko pogasiti," opozarja Podjed.

Ob tem je dovolj, da ima nekdo veliko število sledilcev, da ga drugi začnejo dojemati kot avtoriteto. "Saj je rekel on, ima 25.000 sledilcev na Facebooku ali 50.000 na Instagramu. In temu potem verjameš bolj kot strokovnjaku."

Težava je, da se lahko napačna informacija razširi zelo hitro, pozneje pa jo je skoraj nemogoče povsem ustaviti. Podjed zato meni, da bi morali vplivni uporabniki družbenih omrežij prevzeti več odgovornosti za vsebine, ki jih objavljajo. Enako velja za znanstvenike, institucije in medije, ki bi morali napačne informacije prepoznati in pojasniti, zakaj ne držijo. "Morda bi poleg radarskih slik padavin potrebovali še neko radarsko sliko lažnih novic, ki bi pokazala, kaj drži, kaj ne in kaj je izmišljeno," slikovito pravi.

Ko se teorije zarot preselijo v politiko

Podjed opozarja, da širjenje takšnega načina razmišljanja ni omejeno le na nenavadne objave na družbenih omrežjih. Teorije zarot in z njimi povezan odnos do preverjenih informacij lahko hitro vstopijo tudi v politiko. Kot primer omenja stranko Resnica, ki po njegovem ni le politični pojav, ampak tudi simptom širšega postfaktičnega časa, v katerem je meja med preverjenimi informacijami, mnenji in neresnicami vse bolj zabrisana.

Foto: Saša Despot Poslanci, Resnica, Zoran Stevanović "In totalen paradoks je, da se tisti, ki širi neresnice, prav orwellovsko označi z Resnico. Zamisel, da je laž lahko tudi resnica, če se jo primerno obdela, se namreč nanaša na Ministrstvo za resnico v romanu 1984, ki potvarja laži v uradna dejstva." Po njegovem mnenju nekateri politični akterji niso zgolj tisti, ki takšne ideje širijo, ampak so lahko tudi sami posledica okolja, v katerem se med resnico, mnenjem in teorijo zarote vse težje postavlja jasna meja.

Videoposnetek ni več dokaz

Razmere dodatno zapleta umetna inteligenca. Še nedolgo tega je veljalo, da je videoposnetek precej trden dokaz, da se je nekaj res zgodilo. Danes to ne velja več nujno. "Zelo veliko posnetkov je lažnih, generiranih z umetno inteligenco ali izmišljenih. Pa vendar ljudje pogosto verjamejo predvsem temu, kar vidijo na videu," opozarja Podjed.

V poplavi informacij in virov je po Podjedovih besedah zato vse težje ločiti zrnje od plev. Obenem se je skrajšala tudi naša pozornost: beremo manj, za preverjanje informacij si vzamemo manj časa, veliko hitreje pa verjamemo kratkemu posnetku ali objavi nekoga, ki ga na družbenem omrežju dojemamo kot prijatelja.

Rešitev vidi predvsem v večji kritičnosti, vendar ne le do drugih, ampak tudi do sebe. "Reči bi si morali: Mogoče pa jaz vsega ne vem. Mogoče velja poslušati nekoga, ki se je tej temi posvetil." Če se nam pokvari avto, gremo k avtomehaniku, če si zlomimo roko, k zdravniku. Enako bi morali ravnati tudi pri vprašanjih, na katera sami nimamo odgovorov. "Če ne veš, kaj se dogaja s podnebjem, vprašaj klimatologe. Če ne veš, zakaj je suša in kako bo vplivala na pridelek, vprašaj strokovnjake za kmetijstvo. Ne pa ljudi, ki se v nekaj minutah na telefonu razglasijo za strokovnjake," pravi.

Prav v tem vidi eno največjih nevarnosti današnjega časa: prepričanje, da lahko s kratkim brskanjem po spletu vsakdo postane strokovnjak za vse. "Ne gre za to, da bi morali slepo verjeti v znanost. Bolje je govoriti o zaupanju v znanstveno metodo in v strokovnjake, ki se določenemu vprašanju resno posvečajo," še poudarja.

nina.sprohar@styria-media.si

Slovenija Minus sredi avgusta? Gregorčič pojasnjuje, da "niti ni tako neobičajen"