Zanimivo je, da svojega ugleda niso zgradili zgolj na akademskem znanju, na akademskih titulah in na drugih formalističnih izkazih, ampak predvsem na značaju in praktičnih znanjih. Veljali so za preudarne, za resne (in čustveno inteligentne, znali so, še zlasti pri najpomembnejših odločitvah, obvladovati emocije) kot tudi za konsistentne (in odporne, če je prišlo do krize) ter za zelo zanesljive.
Držanje dane besede je bilo zanje sveto, podobno tudi izpolnjevanje obveznosti do države in državljanov.
In še nekaj je bilo zanje značilno. Prav vsi so bili premožni. Večinoma so izhajali iz zgornjega sloja, iz patricijev. Materialno blagostanje je bilo zagotovilo, da se ne bodo ujeli v zanke politične korupcije in pridobivanja ilegalnih (materialnih) ugodnosti, saj so imeli premoženja dovolj.
Rimski senat je imel v obdobju rimske republike (ki je delovala približno štiri stoletja) izredno močna pooblastila. Izdajal je sklepe (tako imenovane consultas), ki so imeli izjemno politično in moralno težo in so se v praksi spoštovali kot zavezujoča pravila (nekoliko podoben status ima danes običajno pravo). Poleg tega je nadziral rimske finance, določal davke, vodil zunanjo politiko ter upravljal province.
Številne mogočne dosežke rimske republike na področju gradbeništva, financ, zemljiške politike, prava in mednarodnih odnosov lahko brez težav pripišemo ravno modrosti, konsistentnosti in znanju rimskih senatorjev.
Rimski senatorji so bili pripadniki univerzalne elite
Senatorji niso bili neposredno voljeni, kar se je izkazalo za eno izmed njihovih največjih prednosti, saj se je na ta način onemogočil prodor populistov (kako drugače kot v današnjih časih, kajne?). Senatorji niso bili izvoljeni na glasovanjih, ki bi bila namenjena samo senatu, temveč so svoj položaj pridobili posredno preko sistema napredovanja v državnih službah, imenovanega cursus honorum (lestvica časti).
Kandidat za senatorja je poleg tega moral izpolnjevati določene stroge pogoje, med drugim je moral imeti vsaj 10 let vojaških izkušenj ter določeno premoženje, od 1. stoletja pred našim štetjem naprej pa je moral doseči tudi predpisano starost.
Pomembno je, da so morali biti vsi pogoji za to, da je lahko oseba v starem Rimu postala senator, podani skupaj (kumulativno), kar je bilo zagotovilo, da so se kot senatorji izkristalizirali pripadniki univerzalne elite (se pravi ne samo finančne elite, ampak – kar je še posebej pomembno – intelektualne in moralne elite).
Senati v sodobnih zahodnih demokracijah
V sodobnih zahodnih demokracijah funkcijo senata razumemo precej drugače. Za posebej problematično pa se je izkazalo, da se "senatorji" izvolijo večinoma na osnovi neposrednih ali posrednih volitev.
Naj za primer navedem le ZDA, Italijo in Francijo. V ZDA senat velja za drugi dom ameriškega kongresa, je izjemno močan, saj ima ključno vlogo pri potrjevanju zveznih sodnikov, zveznih ministrov ter tudi pri proračunu in potrjevanju mednarodnih pogodb. So pa senatorji čez lužo izvoljeni neposredno, in sicer dva senatorja na vsako državo, ne glede na njeno velikost.
Tudi v Italiji so člani senata (Senato della Repubblica) voljeni neposredno, in sicer na regionalni podlagi. Italijanski senat ima povsem enako moč kot spodnji dom parlamenta.
V Franciji senat (Senat) izvolijo posredno, in sicer ga volijo lokalni svetniki, župani in poslanci. V praksi pa deluje kot stabilizator in zastopnik lokalnih skupnosti. Če se ne zedini s spodnjim domom francoskega parlamenta, ima slednji ob ponovnem odločanju zadnjo besedo.
Tudi pri nas so volitve v Državni svet Republike Slovenije posredne, kar pomeni, da člane izvolijo elektorji v interesnih organizacijah in lokalnih skupnostih. Mandat državnih svetnikov, ki so izvoljeni iz vrst predstavnikov lokalnih interesov, negospodarskih dejavnosti, delodajalcev, delojemalcev, kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev traja 5 let.
Izvor populizma in primitivizma so (tudi) neposredne volitve
Sam sem prepričan, da pot, v skladu s katero se v demokracijah izvolijo predstavniki v zgornji dom parlamenta, ni dobra. Neposredne (in posredne) volitve so resda še vedno boljša rešitev kot raznorodni totalitarizmi in avtokracije in so tudi primeren mehanizem za volitve v spodnji dom parlamenta, nikakor pa ne za imenovanje članov "sodobnih" senatov.
Ti bi namreč morali – po zgledu rimskih senatorjev – zagotavljati mirnost, treznost, konsistentnost, izkušnje, politično (in človeško) modrost ter moralno trdnost. To še toliko bolj v časih, kjer je dopuščeno vse, kar ni izrecno prepovedano in kjer so se vrata v parlament odprla tudi takim posameznikom, ki slovijo kot oportunisti, populisti, izvajalci skrajno neetičnih praks in celo osumljenci kaznivih dejanj – kar poglejmo recimo našega predsednika državnega zbora in nekatere poslance stranke, katere predsednik je. Pa tudi nekatere poslance iz drugih političnih strank.
Neposredne in posredne volitve žal ne bodo zagotovile prodora predstavnikov družbene elite v parlament. Razlog, zaradi česa se številni ugledni akademiki, profesorji, znanstveniki, umetniki in drugi intelektualci otepajo politike (in volitev) kot hudič križa, je namreč očiten. Nikakor se ne želijo družiti s kalibri tipa Mijič in Stevanović in še manj z njimi argumentirati o odločitvah, pomembnih za državo. To enostavno ni njihova (etična in intelektualna) raven. In ni jim treba.
Rešitev v Sloveniji? Ustvariti moramo ustavno podlago za ukinitev sedanjega Državnega sveta RS in ga nadomestiti s sodobno senatno obliko, ki bi se lahko imenovala "Svet modrecev", "Zaslužna moralna elita", "Svet najuglednejših državljanov" ali kaj podobnega. In ta sodobni "senat", v katerem bi sedeli zaslužni predstavniki naroda, bi moral imeti približno enaka pooblastila kot njegov antični predhodnik.
Vprašanje je le, če je čas že zrel za to? Morda pa je ravno primitivizem in klientelizem, ki se ga gredo v trenutni parlamentarni sestavi, tisti kamenček, ki bo sprožil skalo, ki bo, upajmo, da v doglednem času, vodila do te izjemno pomembne spremembe?
Mag. Boštjan J. Turk