Sin tožnice je v zaporu Dob služil tri leta in štiri mesece zaporne kazni, na katero je bil obsojen zaradi posilstva, prizadejanja hude telesne poškodbe in odvzema prostosti. Obenem je bil odvisen od drog.

Mati je vodstvo zapora večkrat opozorila, da se mentalno zdravje njenega sina slabša, a ga kljub njenim svarilom niso premestili v psihiatrično bolnišnico, kjer bi bil varen tako pred samim sabo kot ostalimi zaporniki. Tožnica je obenem trdila, da preiskava o samomoru njenega sina ni bila ustrezno izvedena.

Na sodišče v Strasbourgu se je obrnila, ker naj bi bila njenemu sinu kršena pravica do življenja, ki jo zagotavlja drugi člen evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Sodišče na prvi stopnji kršitve ni ugotovilo in je razsodilo v korist obtoženega, vendar pa sodba še ni pravnomočna.