Jasno je, da je univerzam ustrezalo imeti čim več študentov, pa čeprav so jih videle samo na dan vpisa. Tako so do zdaj pač dobivale denar. A treba se je vprašati, koliko je bilo v resnici takšnih študentov, predvsem pa, zakaj ima Slovenija tako dolgo dobo študiranja. Statusa marsikdo ne podaljšuje zato, ker to hoče, ampak ker preprosto nima službe. Celo vlada priznava, da gre le za odlaganje prihoda mlade generacije na trg dela. Z uveljavitvijo enotne vpisne evidence bo pri postavki visokega šolstva država morda res privarčevala kakšen evro. Zanimivo pa bo videti, koliko več mladih bo pristalo na zavodu za zaposlovanje. Zaradi uvedbe enotne evidence namreč mladim ne bo na voljo niti ena služba več. Država bo morala samo prerazporediti sredstva od izobraževanja k sociali. Sicer pa mladim že delo prek študentskega servisa ne omogoča nobene varnosti. Zdaj bodo verjetno prisiljeni v delo na črno. Morda pa bodo tako vsaj malo pristrigli peruti študentskim servisom.


Problem. Politiki, ki so nagnjeni k enačenju študentov in pijavk, se bodo morali odločiti, kaj hočejo. Če so iskreni, ko pravijo, da želijo, da država postane družba znanja z visokoizobraženim kadrom, bo treba v visokošolsko izobraževanje pač vlagati. In to bistveno več kot zdaj. Če hočemo izobraženo delovno silo, moramo nehati sumničiti vsakega srednješolca, ki hoče študirati, da je njegov edini razlog za to želja po izkoriščanju državnih sredstev. Država mora poskrbeti, da je šolanje na vseh stopnjah brezplačno. In tudi dostopno. Pri nas se za tem argumentom žal pogosto skriva pohlep posameznikov, ki hočejo prek zasebnih fakultet s koncesijami le zaslužiti. Za kakovost študija pa jim je le malo mar.