Veleposlanik v Helsinkih s pomenljivim priimkom Kajzer (cesar) je poletne mesece očitno porabil za stikanje po Rosenthalovih prestižnih kolekcijah. Rezultat je predračun za sedem tisoč evrov, ki je po zagotovilih virov priromal v Mladiko. Da načrtuje nakupe, so nam potrdili tudi na zunanjem ministrstvu. Kjer pa očitno pozabljajo, da veleposlaniški luksuz z davščinami plačujemo vsi, zato imamo pravico vedeti, v kakšne nože in vilice bomo investirali tokrat.

Zakaj jih že imamo? Upam, da se Kajzerjevi cesarski nakupovalni načrti ne bodo uresničili. Ni se težko vživeti v argumente protokolarnih zahtev. A padejo v trenutku, ko se spomnimo, da veleposlanike v tujino pošiljamo prav zaradi promocije domačih gospodarskih interesov. Kamor v prvi vrsti spadajo domači izdelki, ki jih želimo prodajati. Zato bi morali v vsakem trenutku, posebno pa ob najpomembnejših protokolarnih srečanjih v rezidencah, ki jih opremljajo slovenski davkoplačevalci, na mizah stati slovenski kozarci iz Rogaške, napolnjeni izključno s pijačami, pridelanimi v Sloveniji. Veleposlaniška ekipa naj bo ob vseh formalnih priložnostih oblečena in obuta denimo v Muro, Lisco in Peko (z velikimi opaznimi našitki). Za slovenskega veleposlanika mora biti, kakor hitro stopi na ono stran meje, za vsako neformalno priložnost Nes bolj ekskluzivna blagovna znamka od Lacoste.

Populizem za nacionalni interes? Veleposlaniki lahko ploskajo, brez nacionalnega interesa bi bili brezposelni.

Pa še to: Gospodje, kriza je!