Foto: Boštjan Tacol Goran Novković (Foto: Boštjan Tacol) Poteza predsednika republike, da za mandatarja hkrati predlaga in ne predlaga Marka Voljča (vrgel ga je v igro, uradno pa ga še ni predlagal), se morda komu zdi politično briljantna, a je hkrati velik politični dribling.

Zakaj briljantna? Janković je izgubil drugi krog boja za mandatarja. Jasno je, da nima podpore v parlamentu. Zato nov kandidat z levice. S predlaganjem Voljča utegne namreč spet biti v dvomih Virantova lista, ki je skoraj že v Janševem naročju. Iz treh razlogov:

a) Virantovi so že doslej trdili, da ne Janković ne Janša nista idealna kandidata. Zadržke so imeli do obeh.

b) Tretji kandidat pooseblja njihovo idejo o vladi narodne enotnosti.

c) Virantova lista si morda težko privošči, da bi ob nizki podpori v javnem mnenju še enkrat tvegala v vsaj navidezni dvoličnosti s prejšnjima navedbama. Zato ne presenečajo neuradne informacije, “da se bodo o Voljču in z njim pogovarjali”. Čeprav so tudi nasprotne, namreč da bodo vztrajali pri Janši.

Zakaj pa je poteza predsednika dribling? Ker je jasno, da so zanj odprte vse možnosti, samo da Janša ne bi bil mandatar. Ljubezen med Türkom in Janšo je bolj bleda kot ljubezen med Jankovićem in Janšo.

Pasti. A imenovanje Voljča je velik hazard. Kakšen bi bil program njegove vlade? Bodo spet sestavljali novo koalicijsko pogodbo? Bi Virantovi res parafirali še tretjo koalicijsko pogodbo? Ima Voljč dovolj avtoritete? Ima dovolj pokončno hrbtenico? Nekateri o tem dvomijo.

Uspešen bi bil le, če bi presegel blokovsko delitev. Po takšni predstavitvi javnosti so njegove možnosti za to zelo majhne.

Janša je še vedno v prednosti.