Nekaj dni nazaj je svojo počitniško izkušnjo družinskega dopusta na Baltiku opisal sodelavec v prispevku Za ceno dopusta v Istri z družino na Baltiku. Podpišem, pod vse kar je napisal, saj sem tudi sama lansko leto preživela na Baltiku.
V resnici sem precejšen zapečkar, a segrevanju ozračja se imam "zahvaliti", da so me poletne temperature zdaj že tretje leto zapored z družino odnesle proti severu. Ob privlačnosti neizmernega miru in tišine prostranih estonskih gozdov, skoraj neskončnih atlantskih peščenih plaž, kamnitih finskih otočkov z lesenimi rdečimi hiškami ali slikovitih britanskih hribčkov in gorskih tatrskih jezer.
Če ste eden tistih zmrzljivih, ki se pri 40 stopinjah na plaži komaj malo segreje, potem lahko ta sestavek prenehate brati. Ko je bil v Sloveniji avgusta vrhunec vročinskega vala, smo mi namreč na severu kurili kamin. Da, prav ste slišali. Wales je bil letos še malo hladnejši in bolj deževen kot druga leta. A se navadiš, na to, da imaš vedno s sabo vetrovko in dežnik ali palerino, ter se na svoje presenečenje temperaturam celo tako prilagodiš, da se zalotiš, da imaš pri 15 stopinjah tako kot "čudni" Angleži oblečene le kratke rokave.
Nič nimam proti klasični Hrvaški, a veliko raje jo obiščem izven sezone, za kar pa je s šolajočimi otroci manj priložnosti. Poleti na Jadranu obožujem hladnejša jutra in večere, a vse, kar je vmes, je pri nad 35 stopinjah zame zgolj čakanje, da mine. Še sploh, odkar sem ugotovila, da je za to, kar ponujajo, predraga. Za primerljivo ceno si lahko privoščiš tudi dopust v na prvi pogled dražjem severu.
Za košček tal smo v prenatrpanem kampu v glavni sezoni na Hrvaškem pred štirimi leti odšteli krepko preko 50 evrov na noč, medtem ko smo za nekatere kampe v Franciji plačevali tudi le osem evrov za vso družino. V Walesu, kjer smo bili letos, se ti ne more zgoditi to, kar se nam je na Hrvaškem, da se zbudiš in imaš na novo postavljen sosednji šotor skoraj pod svojo mizo. Da nabijanja glasne glasbe do sredine noči in prenatrpanih plaž z brisačami ena zraven druge ne omenjam. Ali zasoljenih cen paradižnikov na stojnici, medtem ko se v trgovini sprašuješ, od kje so jih pripeljali, saj v sončni Hrvaški že niso mogli zrasti. Ko kampi v Britaniji dosežejo svojo kapaciteto, novih prišlekov ne vzamejo. Lahko se čudiš, da je v kampu še toliko prostora, kjer bi si uredil svoj začasni domek, a nič ne pomaga. Kriteriji, kdaj je kamp poln, so tu drugačni. Ko je polno, je polno. In cene? Za bolje opremljen kamp smo odšteli 27 funtov, kar je dobrih 29 evrov.
Najdražja je pot, cena hrane kot pri nas
Resnično draga, če se odločite za takšen dopust z avtomobilom, je vožnja, saj se kilometri in cestnine (vinjeta za vožnjo preko Avstrije, predori in mostnine) kar seštevajo. Trajekt iz Calaisa v Dover vas bo, če karto kupite tik pred vkrcanjem, stal okoli sto evrov. Če se potrudite in karto plačate že prej, preko interneta, lahko prihranite tudi 40 odstotkov. Tako pri trajektih kot pri namestitvah lahko privarčujete, če ne izberete konic. Cene se bistveno bolj kot pri nas prilagajajo povpraševanju. Če ni zanimanja, imajo pri nas sobe prazne, tam jih raje oddajo, četudi po nižji ceni. V zelo solidno opremljenem hostlu boste recimo med tednom v vrhuncu sezone za štiriposteljno sobo na licu mesta odšteli sto evrov, za vikend pa tudi trikrat več. Za cenejše nočitve se vam morda splača pogledati Airbnb, cenovno ugodna pa je, če imate dovolj poguma, tudi menjava doma. Britancev, ki bi si radi pogledali Slovenijo, ni tako malo. Če boste z Valižanom spregovorili par besed, se vam lahko zgodi, da vam pove, kako je že obiskal Soško dolino.
V trgovinah, kjer smo se bali švicarskih cen, so bile na naše presenečenje takšne kot pri nas. Da, dragi Slovenci, glede na naše plače (minimalna je dvakrat nižja kot v Veliki Britaniji), jeste drago. K za nas ugodnim cenam je seveda prispeval padec funta po brexitu, zato je zdaj ugoden čas za potovanje na Otok. Če ste za 100 britanskih funtov včasih dobili tudi 150 evrov, jih zdaj slabih 109.
Kje ste, slovenske markacije?
Ker so mesta z otroci naporna, smo več časa preživeli v naravi. Nacionalni park Snowdonia je v primerjavi z Lake Districtom, bolj poznanim zaradi slavnih poetov, ki so tam ustvarjali, po krivici zapostavljen, a enako vreden ogleda. Čeprav najvišji vrh Snowdon doseže le 1.085 m, boste ob pohajkovanju po hribih zaradi golih, z resjem poraslih vrhov, in drugačne klime imeli občutek, da ste v visokogorju. V kolikor se na najvišji in najbolj obiskani vrh ne boste povzpeli z vlakcem, priporočamo slikovito pot mimo jezer Llyn Nadroedd, Llyn Coch, Llyn Glas, poleg Snowdona pa vsaj še obisk Cadair Idrisa ter krožno turo okrog Tryfana, z vrhom Glyder Fawr. A pazite, pogrešali boste slovenske markacije. Četudi so nekatere poti v tamkajšnje hribe skoraj avtoceste, se brez zemljevida ali navigacije mimogrede lahko izgubite ter kljub relativno nizkim višinam ob poslabšanju vremena spravite v nevarno situacijo. Spremljajte vremensko napoved za hribe, ki je relativno natančna. Za razliko od naših gora, kjer je dobro, da se na pot odravite čimbolj zgodaj, je tam včasih bolje počakati, da se oblak, ki prekriva vrh, umakne.
Slabemu vremenu se deloma lahko izognete z sprotnim prilagajanjem in se namesto izleta v hribe, ki so zaviti v meglo, odločite za obalo ali obisk mesta. Če imate otroke, je zanimiv ogled živalskega vrta v Chestru, ki velja za enega najboljših na svetu. Pozitivno nas je presenetilo tudi mesto Beatlov, Liverpool, kjer pa smo žal ugotovili, da je popivanje po pubih že v zgodnjih popoldanskih urah nacionalni šport. Domačini so nam povedali, da bomo sonce, če je povsod drugje dež, najprej našli na polotoku Anglesey. Ne glede na vreme, vas bo s svojo pokrajino osupnil. Če imate malo časa, obiščie vsaj Ynys Llanddwyn s svetilnikom na otočku, na poti do tja pa se ustavite v prijetnem starem mestecu Conwy, ki si ga lahko ogledate z obzidja gradu iz 13. stoletja.
Nam je zmanjkalo časa, a če boste v Walesu ostali dlje, verjetno ne boste zgrešili z obiskom Nacionalnega parka Pembrokeshire in Brecon Beacons. Mi smo se ustavili še na polotoku Gower, kjer se nahaja menda ena najlepših plaž na svetu Rhossili. Obisk otočka Worms Head, ki leži ob njej in je mogoč le ob oseki, je posebno doživetje.
Sicer nam je bil na Gowerju osebno bolj kot Rhossili všeč Three Cliffs Bay, kjer imaš, če ga dosežeš po morju, kar je med oseko mogoče, občutek, da si prišel na drugi planet. Sicer pa ima vsa obala in celotni Wales odlično urejene peš poti, kamor se vedno lahko umaknete pred plimo. V kolikor pridete na polotok zelo zgodaj, lahko po pravilu "kdor prvi pride, prvi melje", šotor z nepozabnim razgledom postavite v kampu North Hill Farm tik nad pečino. Prostor je sicer težko dobiti, rezervacije pa niso možne.
Če ste prišli do sem, ste se verjetno tudi že navadili, da sanjate o ovcah, ki jih boste videvali, kamor vam seže pogled, in na vožnjo po levi strani ceste. Ne boste pa osvojili valižanščine. Seveda vam je tudi ni treba, ker se boste povsod sporazumeli v angleščini, a zmedo vam bo delala pri orientaciji skozi kraje. Nam so se imena krajev zdela težka in podobna eno drugemu, dokler nismo slišali za Llanfairpwllgwyngyllgogerychwyrndrobwllllantysiliogogogoch, kjer smo ostali brez besed. Majhen kraj na polotoku Anglesey se ponaša z najdaljšim imenom.
Klifi na jugu Anglije
Preden se vkrcate na trajekt in odplujete na kontinent v smeri proti domu, priporočamo še ogled Seven Sisters Cliffs in Beachy Head na jugu Anglije. To je tam, kjer so nedavno zaradi skrivnostne meglice evakuirali okoli 200 ljudi, a sicer lahko uživate na plaži pod klifi in si privoščite celodnevni sprehod nad njimi. Od tam vas bo navigacija v smeri proti domu peljala preko londonske obvoznice. Mi smo se odločili za krajšo pot ob južni britanski obali. Ne vem, kaj je bolje. Ceste, ko enkrat zaviješ z avtocest, so marsikje "bogpomagaj", zato razdalje, ko jih prevajate v ure, raje podvojite.
Videti je, da, za razliko od nas, Britanci bolj cenijo tradicijo. Tako na ozkih, ovinkastih in zaraščenih cestah, ki so, kot bi bile narejene za starodavne kočije, kot pri ljubkih starih hišah, ki jih v večji meri obnavljajo, medtem ko se mi raje odločamo za nove, oblečene v fluorescentne fasade in jonske stebre. Blokov, če ne greste v velika mesta, ni, prav tako se zdi, da v malih trgovinicah še živi podjetništvo ter ni čisto vse podrejeno potrošnji v velikih šoping centrih kot je to pri nas.
Spoznali pa boste še en minus ali plus, odvisno kako obrnete. Medtem je pokritost z mobilnim signalom pri nas skoraj sto odstotna, se vam v Walesu lahko zgodi, da boste večkrat nedosegljivi. Pri Bali ob vstopu v Snowdonio nas je domačin napotil na kakih 600 metrov visok vrh: "Tam gori signal vleče." Nekatere stvari, kot je mobilni signal, se nam zdijo samoumevne. Pa niso. Tudi na zahodu ne.
IKer nimam toliko denarja da bi ga metal v peč in ker grem raje večkrat letno na počitnice izbiram destinacije …
Jaz grem vsakega septembra na Ligurijsko in Azurno obalo , vreme kot na HR poleti , pa zapravim v 8 …
Ne razumem zakaj primerjaš Hrvaško z destinacijami, ki so 15 stopinj bolj severno. Dobro da ne primerjaš s Hurgado ali …