Foto: Nik Rovan kolumnisti 06.04.11 Tjasa Pureber, foto: nik rovan Podatki oziroma njihovo pomanjkanje o tem, koliko donacij prejmejo univerze, kaže na to, da ima minister za izobraževanje kar prav, ko razlaga, da jih je treba spodbuditi k učinkovitejšemu iskanju sredstev zunaj evropskih in državnih virov. Fakultete poročajo, da je večina donacij v opremi, nekatere pa dobijo zgolj kakšen liter vina in sendvič za pogostitve. To po eni strani govori o tem, da podjetja univerze financirajo zelo selektivno in predvsem zaradi dobrega imidža. Hkrati je jasno, da je v krizi prav ta del njihovih proračunov najprej okrnjen.

Skrita past

Univerze morajo poskrbeti, da podjetja donacij ne pogojujejo z raziskavami za lastne koristi, kar pomeni vmešavanje v avtonomno delo profesorjev in študentov. Vsaka donacija namreč ni povsem nedolžna. Pred leti je ameriška ambasada z donacijo knjig FDV-ju in ureditvijo “ameriškega kotička” v tamkajšnji knjižnici sprožila upor študentov, ki so v tem prepoznali imperializem in vsiljevanje neoliberalizma. In čeprav minister zagotavlja, da podpira javne univerze, je treba biti pri odpiranju aplikativnim raziskavam in donacijam zelo previden, da se na ta račun kdaj v prihodnje ne bo zmanjševalo javno financiranje, češ, preživite na trgu ali pa naj vas ne bo. Določene smeri, predvsem humanistika in družboslovje, kljub svojemu pomenu za razvoj katerekoli družbe pač ne morejo biti na trgu. Opravljajo namreč (vsaj načeloma) funkcijo gojenja avtonomne in kritične misli, ki ponuja nujno ogledalo delovanju elit.